Čez Ljubelj so se podali na Koroško. Z Vetrinjskega polja so jih odpeljali v različna taborišča po Avstriji. Salezijanski duhovniki so jih spremljali in jim pomagali ustanavljati šole. Prav te povezave iz taborišč so pomembno vplivale tudi na kasnejše življenje, ko so se nekateri podali naprej, v emigracijo, kamorkoli, da so le stran od komunistične diktature. Argentina je edina sprejemala celotne družine, z otroki in starejšimi ljudmi, medtem ko so druge države sprejemale le ljudi, ki lahko delajo. Mnogi so se odločili za to pot, po treh letih in pol so se v letih 1948 in 1949 z ladjo iz Genove podali v novo življenje in se izkrcali v buenosaireškem pristanišču. Tam je bil drugačen jezik, drugačne navade, drugačno podnebje. Štirinajst dni so lahko bivali v hotelu emigrant, v tem času so si iskali prebivališče in delo. Ljudje so bili povezani, pomagali so si pri gradnji svojih in skupnih slovenskih domov. »Sedem opek za lastni dom, tri opeke za skupni slovenski dom,« je to opisala Mariana Poznič, odvetnica in glavna urednica Svobodne Slovenije. Dobro so bili sprejeti v argentinski družbi, ker so prihajali iz Evrope, še posebej pa zaradi tega, ker so bili zelo delavni in pošteni. Tone Rode, direktor Družine, ki se je s svojo družino preselil iz Buenos Airesa v Slovenijo, to lepo opisuje: »Tvoj Slovenec sem, Buenos Aires.« Dva svetova so povezali v svoj svet. Argentinke in Argentinci niso Slovenkam in Slovencem nikoli dali čutiti, da so manjvredni.

Obudimo hvaležnost za skupnost. Slovenski skupnosti sem hvaležen, da ohranjate vero, družino in se veselite življenja.

Škof Andrej Saje

Romanje k Slovenkam in Slovencem v Argentini je v desetih dneh omogočalo, da spoznamo vsaj delček čudovite argentinske narave, predvsem pa, da se srečamo s prisrčnimi ljudmi. Buenos Aires z okolico ima 14 milijonov prebivalk in prebivalcev. Argentina je prekršila mnoge mednarodne dogovore. Investicije v nafto in plin čakajo na ugodnejše pogoje in na upoštevanje pravnega reda. Lani je bil za predsednika države izvoljen Javier Mieli, ki so ga volili mladi in revni.

Mendoza je bila po kratkem postanku v Santiagu de Čilu prva postaja v Argentini. Vsekakor je bil čas obiska dober, saj je Društvo Slovencev v Mendozi organiziralo tradicionalno martinovanje. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference, je nato v nedeljo v Mendozi daroval sv. mašo, prepeval je duhovniški oktet Oremus iz Slovenije. Rezka Novak nas je vodila, njeni trije sinovi sestavljajo Ansambel bratov Nemanič. Igrali so na 69. Slovenskem dnevu, a ne samo to, skrbeli so tudi za tehniko in še marsikaj drugega. To je dober primer za mnoge Slovenke in Slovence v Argentini, kjer vsak opravlja mnogo različnih del, in to vse prostovoljno. V Mendozi je potekal tudi 69. Slovenski dan, prvič zunaj Buenos Airesa. Prepeval je Slovenski mendoški oktet skupaj z Marcosom Finkom. Ganljivo je bilo, ko so prepevali otroci. Slišali smo tudi pesem, ki jo je napisal Marko Kremžar: »Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj.« Marko Kremžar je ustanovitelj srednješolskega tečaja.

Bariloče lahko imenujemo tudi argentinska Švica. Tja so se selili Slovenke in Slovenci, ki so pogrešali gore. Začeli so plezati in mnogim vrhovom so dali ime. V bariloški skupnosti je škof Saje daroval mašo. Otroci Marija Paz, Mateo, Tomi, Luči in Minka so se v slovenščini sproščeno pogovarjali z nami.

Iz korenin sva ti in jaz pozvana v smiselno življenje. Ta izziv, to dediščino sem z zgaranih rok prejel. Zato v prihodnost vedro zrem. Tone Rode

V Buenos Airesu smo si ogledali Slomškov dom, v domu San Justo pa smo imeli okroglo mizo o slovenstvu, kjer je bil govor tudi o zelo močni povezavi Koroške z Argentino. Vsi slovenski domovi so nastali s prostovoljnimi prispevki. V Pristavi smo v soboto obiskali slovensko šolo, ki nosi ime po Francetu Prešernu. Otroci imajo ves teden po svojih šolah pouk v španščini, v soboto pa obiskujejo slovenske šole. Učiteljice in učitelji poučujejo prostovoljno. »Nedeljska maša in sobotna šola sta naša dva stebra,« so povedali na Pristavi. Pravijo, da so se doma naučili slovensko govoriti, v domovih pa so se naučili slovensko pisati. Zavedajo se, da je velik izziv ohraniti slovenski jezik.

Romanje v Lujan, Marijino svetišče, je bilo lepo duhovno doživetje. V kripti so podobe Marije z vsega sveta, škof Saje je sv. mašo daroval pred sliko brezjanske Marije. V Lujanu je tudi najbolj množično srečanje Slovenk in Slovencev vsako leto. Na nedeljo Kristusa Kralja je škof Saje v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v Buenos Airesu podelil zakrament sv. birme 26 mladim.

Pred skoraj 80-imi leti so prišli v Argentino brez vsega, samo s tem, kar so imeli v glavi in v srcu. Pravijo, da jih je povezala vera in to, da so imeli slovenske duhovnike, ki so jim delili zakramente. Tone Rode, ki je to čudovito romanje agencije Trud tudi organiziral, je dejal: »Blagoslovljeni smo na tej in na oni strani oceana.«

Mateja Rihter