Posebnost projekta je, da je zasnovan zelo široko – od razstave Alberta Mesnerja, prek predavanj zgodovinarjev Teodorja Domeja in Brigitte Entner ter psihoterapevtke Gitke Opetnik ter delavnic po šolah – Pliberk, Globasnica, Božji grob, Šmihel – in dijakinjami in dijaki Slovenske gimnazije, na ta način želimo priklicati v spomin osebe, ki so v bile v drugi svetovni vojni pregnane, zasledovane in usmrčene. Z intervjuji, ki jih vodi Gitka Opetnik s preživelimi pregnanci in s potomci pregnanih, odkrivamo sledove, ki so jih izseljene osebe zapustile v našem kraju. Do izselitve so družine živele v miru in slogi na svojih kmetijah. Obdelovali so zemljo, bili zasidrani v kulturi, politiki, Cerkvi in tudi tam zapustili svoje sledove. Vsak posameznik – od najmanjšega otroka do babice je oblikoval družino, pokrajino, soseščino. S pregonom se je utrgala nit, ki so jo stkali s svojim delom in načinom življenja in sobivanja. Z njihovim nasilnim pregonom je nastala praznina. 24 družin iz fare Šmihel in občine Bistrica pri Pliberku je bilo pregnanih v nemška taborišča. 164 oseb – vsaka oseba je v sebi nosila veselje do življenja, srečo, kovala načrte in bila polna ljubezni do svojih in do svoje zemlje. V teku pol ure so bili vsi upi in cilji uničeni. Po tednih in letih trpljenja, poniževanj v taboriščih in na prisilnem delu so se vrnili na svoje domove. Videli so spet svoje domove, z velikim veseljem znova začeli delati, graditi in ustvarjati gospodarsko in zasebno življenje. Bili so pridni in verjeli so v prihodnost, da bo lepša, kot so bila zadnja leta.

V Šmihelu iščemo te življenjske poti in usode pregnanih ter jih želimo priklicati v spomin in jim dati častno meto v družbo.

Ob številnih prireditvah, predavanjih, razstavah, delavnicah doživljamo veliko zanimanja med ljudmi. Tudi med potomci pregnanih družin. Tako se njihove zgodbe vračajo med ljudi in njihovi sledovi zaživijo v spominu današnjega časa.

Spomenik, ki ga bomo odkrili 17. maja 2025 ob 17. uri ob pokopališkem zidu sredi Šmihela, nas bo spominjal na grenko usodo teh družin. Obenem pa naj bo to spomenik tudi za druge civilne žrtve druge svetovne vojne – žrtve evtanazije, ujetnike, duhovnike in osebe, ki so bile umorjene v koncentracijskih taboriščih. Spomenik, ki ga je umetniško zasnoval in oblikoval Albert Mesner – skupaj z učenci in učenkami ljudskih šol – bodo krasile solze. Solze žalosti nad tragičnimi dogodki, obenem pa solze veselja in sreče ob vrnitvi in optimističnim pogledom v prihodnost.

Micka Opetnik

Pogovor z Gitko Opetnik

Psihoterapevtka Gitka Opetnik je v preteklem letu dopolnila sliko, ki jo je imela o deportaciji koroških slovenskih družin. V tem letu se je pogovarjala s 16-imi osebami v fari Šmihel, ki so ji pripovedovali o spominih na življenje v nemških taboriščih in poznejšem življenju doma po vrnitvi. Pred seboj ima računalnik s transkribiranimi pogovori, ob računalniku pa se je nabralo tudi nekaj z roko napisanih spominov na čas v tujini. Tu je zvezek, v katerem je zapisano vse o živinoreji, leta 1945 pa se začne z zapisom, kako se je družini dogajalo v pregnanstvu. »Prišli smo domov, začeti smo morali znova …« piše. Cel zvezek ima tudi, v katerem je zapisanih mnogo imen pregnank in pregnancev. Pa nekaj fotografij, še eno pismo … Da, vse to se je našlo, ko so ljudje brskali po spominu in našli tudi še kaj izredno dragocenega shranjenega. Včasih samo kakšen stavek v koledarju …

Pogovarjali ste se z najmanj 16-imi pričami časa in potomci iz fare in občine Šmihel. Kako močno je bila v teh pogovorih prisotna skrb za slovenski jezik, za domačo govorico?

Gitka Opetnik: Skrb za slovenski jezik je zelo močna. Ob tem je največkrat beseda nanesla tudi na to, kaj bi mladim radi dali na pot. Skoraj vse je skrbela slovenščina, da bi ta šla naprej in da naj so ponosni Slovenci. Nekateri so tudi jezni, da lastni otroci ne govorijo več slovensko in tudi vnuki ne več. Tudi na vasi izginja jezik. Vendar pri mnogih je neverjetne ponos, da so ohranili slovenski jezik in da lahko z vnuki govorijo slovensko.

Ste iz svojih pogovorov s pregnanci in njihovimi potomci zaznali kakšne posebne želje za prihodnost?

Gitka Opetnik: Da bi jezik ostal. Da bi se mladina zavedala, kakšen zaklad je slovenščina, in da bi se ne sramovali slovenščine, svojega maternega jezika.

Če pogledate ne vse vaše pogovore, kaj se vam je vtisnilo posebej v spomin, kaj vas je presenetilo?

Gitka Opetnik: Presenetilo me je, koliko nemško govorečih ljudi je, ki so se začeli poglabljati v tematiko pregnanstva in iskanja korenin. Ena gospa mi je pripovedovala, da je mama še znala slovensko, tudi njena sestra še, sama pa ne več.

Pa tudi to, da so nekateri vedno znova odpovedali termin. To je težka tema, o kateri se ni enostavno pogovarjati. Potrebno je zaupanje. Nekateri so takoj rekli ne, kajti pri njih se nikoli ni govorilo o tem. Nekateri pa so se perfektno pripravili in imeli celo napisano. Pri intervjuju so bili nekateri res nervozni in jih je bilo strah. Ena ženska se je prav tresla, ko je pripovedovala. Druga priča časa potem tri noči ni mogla spati. O tem govoriti je bilo za nekatere tudi po 80-ih letih nekaj zelo težkega.

Kaj so povedale priče o času po vrnitvi. Kako govorijo o svojem domu?

Gitka Opetnik: Mož je svojo ženo, ko so bili še v taborišču, vedno tolažil in ji rekel: Boš videla, ko bomo s taborišča prišli domov, bodo vsi hiteli k tebi in bodo srečni, se bodo veselili, da si spet tu. Ko so prišli domov, je bilo drugače. Najprej je bila težava na železniški postaji v Beljaku. Vrnitev na domačo kmetijo tudi ni bila prijetna. V hiši so stanovali še drugi, po vrnitvi na dom pa je vsega manjkalo, težko so morali delati. Ko je tista ženska šla prvič k maši, v cerkev v Šmihelu, je mislila, da bodo ljudje veseli, da je spet doma, da jo bodo spraševali, ampak vsega tega ni bilo. Bila je razočarana in užaljena.

Kaj je dalo deportiranim družinam moč za življenje doma po deportaciji? Kakšno je bilo to življenje?

Gitka Opetnik: Ti ljudje so bili enostavno navajeni delati. Delali so in delali in vedeli, da si morajo marsikaj na novo ustvariti. Začeti so morali živeti in preživeti. V taborišču jim je pomagala vera. To slišim vedno znova. Molili so in iz tega črpali, upali so na vrnitev, doma pa potem razočaranje.

Kaj je ostalo v ljudeh, ki so doživeli deportacijo in kaj ostaja v potomcih? Kaj je tisto, kar se tudi brez besed prenaša na potomce?

Gitka Opetnik: Strah, neka teža in bolečine. Prestrašeni so, strah jih je uniform. To so potomci enostavno opazovali pri prednikih. Če je poštar prišel, mami ni šlo dobro, sploh pa policija. Policiji niso zaupali več, ker je tudi po vojni policija imela močan vpliv in je tam služilo dosti nacistov. Žalost je ostala in počutili so se kot ljudje druge vrste. In so seveda to tudi doživeli diskriminacije zaradi slovenščine. Niso se upali govoriti. To se je preneslo tudi na potomce.

Strah ostane. Zdaj, ko je družbeno-politično vse tako napeto, je ta strah spet takoj tu. Ta strah je bil takoj prisoten tudi pri ortstafelšturmu.

Kaj je vam kot Gitki Opetnik osebno pomembno ob teh zgodbah, ki ste jih poslušali?

Gitka Opetnik: Zame je pomembno, da ljudje izvedo, kaj se je zgodijo, ti pa, ki se jim je to zgodilo, da dobijo vrnjeno svoje ime. Nekdo je rekel: bili smo samo še številke. Dobiti vrnjeno ime, to je dostojanstvo. Pomembno je, da se občinski in deželni politiki s to tematiko soočajo. Osebno le težko razumem, da se nekateri branijo dati tej temi pregona in diskriminacije sodeželanov prostor, ki je potreben. Da bi se ljudje še bolj zanimali za to, kar se je njih sodeželanom zgodilo pred 80-imi leti, mora postati še malo bolj samoumevno. O teh zgodbah je treba še več govoriti, ker veliko zgodb še ni bilo povedanih in vedno manj oseb bi smelo reči, da tega niso vedeli in med temi je tudi marsikateri potomec. Zato je pomembno, da se te tematike lotijo zgodovinarji, šole, umetnice in umetniki in da so ljudje pripravljeni pripovedovati o tem, kar se jim je zgodilo in to brez strahu.

Tako se spomin vrača v družbo in pride iz podzavesti na površje. To ljudem pomaga, da se jim rane celijo. To ne pomeni, da izginejo, ampak da celijo. Nekatere rane so res globoke, ker so ljudje tudi po drugi svetovni vojni doživljali hudo diskriminacijo, ponižanje in nespoštovanje. Obstajajo zares globoke rane, a te lahko zacelijo, če se ve, kako so v preteklosti nastale. Spoštljivo spominjanje pri tem lahko zelo pomaga.