Majda Furjan-Kutschnig je aktivna v fari, kulturi in politiki. Zaposlena je v Posojilnici Bank, in sicer v poslovalnici v Železni Kapli.

Kaj pomeni za kraj, da je v njem prisotna banka, kjer lahko stranke vse storitve opravijo tudi v slovenščini? Majda Furjan-Kutschnig odgovarja: »Za narodno skupnost je nekaj zelo pomembnega, ko še pokažemo, da smo navzoči, da smo močni. Če izgine slovenska institucija, del naše narodne skupnosti enostavno izumre.« Že od nekdaj je imela željo, da bi delala na banki: »Oče je bil poslovodja banke v Železni Kapli. Že kot majhno dekle, ko sem ga prišla obiskat v pisarno, sem bila navdušena nad tem delom. Predvsem pa mi je pomembno delo z ljudmi – da svetuješ, pomagaš, rešuješ razne probleme. To naše delo naredi zelo zanimivo. Veseli me, ko gre stranka z nasmehom iz banke, to pomeni da si ji pomagal in dobro svetoval.« Dodaja, da če se vse seli samo še na splet, to boli, »ker to pomeni, da je tudi manj medčloveških odnosov«.

Majda Furjan-Kutschnig je doraščala na Obirskem, tam je obiskovala tudi ljudsko šolo, nato pa glavno šolo v Železni Kapli in Višjo šolo za gospodarske poklice v Št. Petru. Potem se ji je želja izpolnila, zaposlila se je na banki, opravila ustrezno izobrazbo, tako da je sedaj že 21 let zaposlena v Posojilnici Bank, najprej je bila deset let v Borovljah, sedaj pa je v Kapli. Tudi politika ji ni tuja, saj je v Enotni listi in občinskem svetu v Železni Kapli. Pripoveduje, da se je v teh letih v politiki veliko naučila.

Zelo je zasidrana v kulturi, srčna zadeva so ji domača kulturna društva SPD Valetnin Polanšek na Obirskem, SPD Zarja v Železni Kapli, Obirsko pevsko društvo, Lepenska šola ... »Sodelujem in pomagam povsod, kjer potrebujejo pomoč. Pomembno se mi zdi, da imamo kulturo.« In nasploh je Majda Furjan-Kutschnig zelo rada v družbi. V muzikalu Hotel Obir, ki so ga na oder postavili s SPD Zarja, je igrala glavno vlogo. »Najprej je bil to šok,« se zasmeje, vendar se je pri tem odlično odrezala. »Odrska dejavnost je en dodaten izziv. Po težkem času smo ljudi spet spravili do smeha. Imela sem vlogo, ki je bila vesela. Ta muzikal mi je še sedaj zelo pri srcu.«

Pri srcu ji je tudi petje. Včasih je prepevala v Kliki in še vedno je povezana z njimi, saj tam sedaj poje njen sin. Vodila je tudi otroški zbor Obirčki, ki sta ga sedaj prevzeli Judith Paulitsch in Majdina sestra Tanja Smrtnik-Furjan. Veseli jo, da sta ljubezen do petja podedovala tudi oba njena otroka Dario in Dunja. Dario obiskuje gozdarsko šolo, Dunja pa se je odločila za pedagoško pot in bi rada postala vzgojiteljica.

Majda Furjan-Kutschnig je aktivna v domači fari Obirsko. Posebej ji ugaja skupnost, ki jo tam doživljajo. »Dokler ima ena grapa svojo faro, tam ostaneta tudi kultura in povezanost. Obirsko naredi močno to, da imamo faro, da imamo skupnost.« Rada prepeva v cerkvenem pevskem zboru in to sodelovanje ji daje tudi moč za naprej. Hvaležna je in lepo se ji zdi, da tudi naslednja generacija govori slovensko, zna zapeti pesmi, pozna običaje in cerkvene obrede. Težko ji je bilo, ko so na Obirskem zaprli ljudsko šolo. Ravno takrat je bila predstavnica staršev in so skupaj s šolo delali zelo zanimive projekte. »Ko sem pogledala na našo šolo, sem imela solzne oči. Šola je bila vzor, kaj vse lahko v manjših skupinah postaviš na noge.« Tudi sama ima zelo lepe spomine na svoj ljudskošolski čas in učiteljico Marto Polanšek, s katero sta sedaj sosedi.

Domači kraj je zanjo najlepši kraj na svetu in hitro ji je bilo jasno, da želi na Obirskem tudi ostati. S prejšnjim možem sta na Obirskem zgradila hišo, a v življenju je prišlo malo drugače in sta šla narazen. V življenju je treba velikokrat začeti znova. Tudi ko je zbolela na ščitnici, je morala na novo postaviti svoje prioritete. Že od nekdaj ji je zelo pomembna narava – ta je na Obirskem res čudovita. S partnerjem, sinom in hčerko je zelo rada zunaj, najde pa tudi čas za sprehode s prijateljicami. Njen najljubši šport je kolesarjenje, zelo rada gre v gore, »tudi plezanje pride vmes, ampak tam začutim svoje meje in vem, kako daleč lahko grem«.

Majda Furjan-Kutschnig je z veseljem in hvaležnostjo praznovala svojo 40-letnico. »Ni samoumevno, da praznuješ. V zadnjih letih smo zaradi bolezni izgubili dosti prijateljev,« pripoveduje z žalostjo. Prav zato si želi predvsem zdravja in da bi bila družina srečna. In doda še: »Toliko lepega se pokaže, če hodiš skozi življenje z odprtimi očmi.«

Mateja Rihter