Spet kliče nas venčani maj

Močna tradicija v naših farah je, da se vernice in verniki meseca maja zbirajo pri šmarnični pobožnosti, pa ne samo v farnih cerkvah, ampak tudi v podružnicah in po domovih.

Mariji se priporočajo z molitvijo rožnega venca, petjem stoletja starih Marijinih pesmi in branjem kratkih besedil. Vsako leto iščemo primerna besedila za branje. Zelo smo veseli, da je tokrat šmarnično branje napisal domačin. Naprosili smo velikega Marijinega častilca, župnika v pokoju Valentina Gotthardta, da napiše svoja razmišljanja za vsak dan v maju. Skupaj z njim bomo razmišljali o Marijinih litanijah. Vsak vzklik, ki ga namenjamo Mariji, razloži s pomočjo Svetega pisma in zgodovine, predvsem pa je posebnost teh šmarnic, da jim je s svojim pogledom vdihnil življenje.

Naj bodo trenutki, ki jih boste letos v svojih družinah ali sami namenili šmarnicam, spodbuda za poglobitev hišne cerkve.

Prisrčno vas pozdravljam

škof Jože Marketz

Valentin Gotthardt, je bil desetletja dolgo župnik v več dvojezičnih župnijah krške škofije. Živi v Št. Rupertu pri Velikovcu in kot pomožni duhovnik rad pomaga, kjerkoli ga za to prosijo. Valentin Gotthardt je doma v Dulah v Ziljski dolini v župniji Melviče.

Za Nedeljo je v preteklih letih prispevel več poglobljenih prispevkov, za leto 2020 pa je napisal besedila za šmarnično branje. Nedelja besedila zelo rada objavlja kot prilogo, tako so dostopna širši javnosti.

Kako bogato nam lavretanske litanije pogrnejo mizo

Ko je Nobelov nagrajenec za literaturo Peter Handke stopil na oder kraljeve švedske akademije v Stockholmu, je pred svetovno javnostjo in pred milijoni poslušalk in poslušalcev predstavil slovenske lavretanske litanije Matere Božje. V otroštvu jih je doživel v grebinjski cerkvi in še vedno jih vsako leto na praznik Marijinega vnebovzetja doživlja v svojem rojstnem kraju. Tako so mu segle na dno duše, da dajejo melodijo ne samo njegovemu slovesnemu nagovoru, ampak celotnemu delu in življenju. Mati Stvarnikova, prosi za nas! Sedež modrosti, prosi za nas! Začetek našega veselja, prosi za nas! Prav lavretanskim litanijam je svoje šmarnično branje posvetil župnik v pokoju Valentin Gotthardt.

Letos ste napisali šmarnično branje za ves mesec maj. Kaj vam osebno pomenijo šmarnice? Kako ste jih obhajali v otroštvu in mladosti v Dulah v Ziljski dolini? Kakšne slike so vam ostale od šmarnic iz tistega časa?

Valentin Gotthardt: Temelj mojega gledanja na šmarnice je bil gotovo v mojih otroških letih položen pri obhajanju te pobožnosti v naši podružni cerkvici v Dulah v melviški fari. Danes praviim o šmarnicah z molitvijo rožnega venca in lavretanskimi litanijami: Mati zbira svoje otroke pri sebi ali otroci se zberejo pri svoji materi. Pri tem srečanju si imajo marsikaj povedati: Mati pripoveduje iz svojega življenja, kako čudovito je Bog po svojem in njenem Sinu Jezusu Kristusu nam ljudem pokazal, da želi našo pravo srečo. Ob tem zbrani otroci rastejo v zaupanju do Boga in mu po Materi vse povedo, kar jih veseli in skrbi.

V spominu pa mi je ostalo iz otroških let predvsem večerno zbiranje otrok in odraslih pri cerkvi. Odrasli so se pogovarjali o dnevnem delu. Otroci pa smo se zabavali z igranjem. Molitev v cerkvi – rožni venec in lavretanske litanije – nas je potem združila pred Bogom in Materjo Božjo. Ritem skupnega ponavljanja istih besed nas je postopoma med seboj vedno bolj povezal. Posebej močno je k temu prispeval v zelo kratkih presledkih ponavljan klic pri litanijah: prosi za nas ... prosi za nas. Kot bi dihalo eno samo telo.

V dvojezičnih farah je lepa tradicija, da se meseca maja radi zbirajo pri šmarničnih pobožnostih. V čem vidite pomen šmarnic za današnji čas?

Valentin Gotthardt: Naša vera je nujno povezana z zbiranjem. Kristjani postanemo s tem, da nas zakrament sv. krsta pridruži skupnosti Cerkve. Jezusovo delovanje je bilo zbiranje učencev. Klical je vsakega posebej in osebno, vendar pa je z njimi gradil skupnost in ustanovil skupnost – Cerkev. Ta skupnost živi iz evharistije, ki je obenem vir in višek vsega cerkvenega življenja. Vsako drugo zbiranje vernikov sloni na evharistični skupnosti in meri nanjo. V pismu Herbejcem beremo: »... glejmo drug na drugega, da se bomo spodbujali k ljubezni in dobrim delom, in ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč se spodbujajmo ...« (Heb 10,24-25). Drugi vatikanski koncil zelo priporoča ljudske pobožnosti in želi, da so v soglasju s svetim bogoslužjem in v nekem smislu iz njega izvirajo in ljudstvo vodijo k njemu. Glede tega, da je naše verovanje nujno povezano z zbiranjem, korona-pandemija z zadevnimi ukrepi lahko vsebuje za naše versko življenje dodaten hud virus. Marija, mati Cerkve, prosi za nas!

Kdo vas je spodbudil k pisanju šmarničnih besedil? Kako je potekalo pisanje besedil za vsak dan? Kakšen pomen ima ponavljanje zdravihmarij v rožnem vencu in ponavljanje vzklikov v litanijah?

Valentin Gotthardt: Mislim, da je bilo lansko leto na binkoštnem srečanju Sodalitete, ko sta me sobrata Janko Krištof in Slavko Thaler vprašala, ali bi hotel napisati šmarnično branje za leto 2020. Ko sem se zanimal glede vsebine, sta namignila, da pri šmarničnih pobožnostih molimo ali pojemo lavretanske litanije. Pri teh so glede na Mater Božjo vzkliki, ki niso nujno vsem razumljivi. Ta tematika me je mikala in po premisleku sem sprejel to nalogo.

Za gradivo sem sklenil, da bom črpal iz treh virov: iz Svetega pisma (v avstrijskih škofijah smo bili in smo še v letih Svetega pisma), iz cerkvenih dokumentov in poznanja kraja, kjer so lavretanske litanije prvotno peli in po katerem so tudi poimenovane, namreč mestu Loreto v Italiji s baziliko, ki hrani nazareško hišo. Pri iskanju in pisanju besedil sem spoznal, kako bogato nam lavretanske litanije pogrnejo mizo z duhovno hrano in budijo zanimanje za zgodovino odrešenja. Šmarnično branje ima pa svoje meje.

Ponavljanje zdravihmarij v rožnem vencu in ponavljanje vzklikov v litanijah more biti nekaj dolgočasnega. Če pa pogledamo, kako je molitev rožnega venca nastala, vidimo, da je ponavljanje zdravihmarij povezano s tem, da je rožni venec zasnovan kot premišljevalna molitev. Mnogo lepega o tem in spodbudnega za molitev rožnega venca pravi papež Janez Pavel II. v apostolskem pismu »Rožni venec Device Marije«.

V ponavljanju moremo videti nekaj dobrega, nekaj povsem življenjskega, če ne celo življenjsko nujnega. Pritrjujem tistim, ki opozarjajo, kako naše življenje sestoji iz ponavljanja: kaj, če moje srce neha s ponavljanjem svojega utripa, kaj če neham ponavljati vdihavanje in izdihavanje? Noč in dan, delo in počitek – stalno ponavljanje. Pri molitvi pomaga, če sem ime, ki ga kličem ali izraze v molitvi napolnil z (lepo in zame pomembno) vsebino, ki gradi zaupljiv in ljubezniv odnos. Otroci nam pokažejo, kako ljubezen vabi k ponavljanju, in kako s ponavljanjem izražajo pomen tega, kar želijo ali kar hočejo povedati.

Sami ste velik Marijin častilec. Kaj vam pomeni Marija? Imate morda najljubšo Marijino romarsko pot?

Valentin Gotthardt: Bral sem, da je Jezus mlademu Janezu Boscu rekel: »Dal ti bom dobro učiteljico – mojo mater.« Zgled mojih staršev in način, kako so nas otroke uvajali v versko življenje in s tem v življenje nasploh, sta meni in mislim tudi bratom in sestrama ravno to tudi dala: v Mariji dobro učiteljico in mater. Primer: Ko sem po ljudski šoli prvič prišel na Plešivec za obisk gimnazije, me je tam moj starejši brat najprej peljal v kapelo Matere božje. Še vedno hodim v šolo te dobre učiteljice in matere. To mi je bila ravno tudi pri pripravah in pri pisanju branja za šmarnice. Če bo branje komu v spodbudo, bo to sad njene šole.

Sobratu rektorju Kopeinigu se zahvaljujem, da poznam kar nekaj velikih Marijinih romarskih poti. On mi je ponovno poveril duhovno spremstvo pri romanjih, ki jih je organiziral Tinjski dom. Med njimi je bilo tudi Marijino svetišče v Loretu v Italiji, ki je – kakor je rekel sv. papež Janez Pavel II. – prvo mednarodno pomembno Mariji posvečeno romarsko svetišče. Posebej ljube pa so mi Svete Višarje.

Ko ste pisali šmarnična besedila, še niste mogli vedeti, kakšni težki časi nas čakajo zaradi širjenja koronavirusa. Kaj želite še posebej sporočiti vsem, ki bodo letošnji mesec maj hišno Cerkev doma doživljali in spodbujali tudi z vašimi šmarničnimi besedili?

Valentin Gotthardt: Najprej tole: Teh šmarnic nisem pisal, da bi z branjem in poslušanjem eni ali drugi razširili svoje znanje. Moja želja je, da bi poglobili svojo vero v Boga, ki se nam je razodel po svojem Sinu Jezusu Kristusu, da bi utrdili svoje zaupanje v Božjo zvestobo in dobroto ter da bi vzklilo med nami vsaj malo več ljubezni do Boga, do Matere Božje in do soljudi. Naj bi se v tem nekaj premaknilo k boljšemu ravno zato, ker se boste trudili za živo hišno cerkev, pa če bo še tako preprosto, upoštevajoč tudi otroške duše. Zelo razveseljivo bo, če bo to poživilo skupno družinsko molitev sploh. Kdor pa bo sam prebiral, vzel v roke rožni venec in molil litanije, naj raste v zavesti, da ni sam in ne sama, ker je Mati Božja nevidno prisotna.

Kot cerkvena verska skupnost smo v danih razmerah koronavirusa kakor razdrta slika sestavljanka. Ta čaka, da pride »umetnik«, ki združi posamezne dele. Osnova in okvir jih potem ohranjata med seboj povezane, da se more veseliti, kdor sliko gleda. Naj zato v tem težkem času v nas vseh ostane živo in še raste hrepenenje po tem, da bi se čim prej lahko spet v cerkvi zbirali pri obhajanju svete maše in drugih zakramentov in prihodnje leto tudi spet za šmarnice.