Evangelij, Lk 9,28b-31

Tisti čas je vzel Jezus s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu.

Janko Ferk: Postna pridiga

Demarkacijska črta med verujočimi in še ne verujočimi, drugače se zaradi ubesedenega »veličastva« ne bi rad izrazil, je vprašanje po najvišjem bitju.

Besedo moč (oblast) – in s tem najvišja moč – uporabljam v povezavi z bitjem, ki ga navdaja – tako mislim – predvsem ljubezen od njegovih bitij, če lahko zaupam teologom.

Če slišim ali berem o Bogu, povezujem s tem nehote pojem zaupanje v Boga, o katerem je govor v prvem berilu, pa tudi, in sicer s čisto drugačno različico, v današnjem evangeliju.

Zaupanje v Boga. Beseda, ki je zame od nekdaj bolj vabljiva kot skoraj nekrščanski strah božji. Vsekakor dve besedi, ki naj bi ju, kot človek, ki je prispel v pretežno razsvetljeno 21. stoletje, ne povezoval.

Mi smo danes razsvetljeni ali se imamo za razsvetljene. In kljub temu smo očitno bolj slepi ali bolj slabovidni kot zemljani pred tisoči leti. Razmišljajte ob tem preprosto v mirni minuti o temle mestu iz Druge Mojzesove knjige: »Tedaj si je Mojzes zakril obraz, kajti bal se je gledati v Boga.« (2 Mz 3,6)

Seveda ne morem obstoja stvarnika niti trditi niti zanikati (negirati), lahko pa si mislim, in imam moč za predstavo, da je onstran oprijemljivega še nekaj, pa naj bo »veličastvo« ali »oblak, ki meče senco«.

Zaupanje v Boga, o katerem govorim, se lahko razume na različne načine. Lahko se dojema kot zaupanje človeka v Boga in njegovo delovanje, lahko pa je s tem tudi mišljeno, da zaupam Božjemu stvarstvu, to se pravi na primer, da vidim vsako živo bitje, naj bo rastlina, žival ali človek, kot božje delo in se tega veselim.

Vem, da si bosta zdaj ta in oni mislila: Zaupanje? Stvarstvu, da! Toda bitjem? Posebno človeškim?

S krščanskega vidika, tako sem se poučil, pomeni zaupanje v Boga, spoznati Božjo ljubezen kot vseobsegajočo ter živeti in dati naprej troje krščanskih glavnih kreposti vero, upanje in ljubezen.

Zame pomeni zaupanje v Boga, da ima človek, obdarjen z razumom, nalogo, da si v goethejevskem smislu prizadeva, da bi mogel biti odrešen.

Prekrižati roke in čakati na vseobsegajočo milost nekega višjega bitja, bo v celoti vzeto premalo. V uporabi lastnega razuma in lastnih rok, to pomeni, talentov, ki so bili človeku dani na pot z upanjem in optimizmom – bo najbrž utemeljeno odrešenje.

V tem smislu vam želim: Živíte! Predvsem ljubite! Postite se!

Tudi vam želim še izpolnjen postni čas!

V celovški stolnici, v nedeljo, 24. februarja 2013

Prevod: Lojze Pušenjak

Janko Ferk, prof. dr., na dunajski univerzi je študiral pravne znanosti, nemško filologijo in zgodovino. Živi in dela kot pravnik, raziskovalec literature in pisatelj v Celovcu.