1. postna nedelja (leto A)

Evangelij, Mt 4, 8-11

Hudič ga je odpeljal še na zelo visok hrib, mu razkazal vsa kraljestva sveta v njihovi slavi in mu rekel: »Vse to ti dam, če padeš predme in se mi pokloniš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Poberi se, satan! Pisano je namreč: Moli Gospoda, svojega Boga, in samo njega časti.« Potlej ga je hudič zapustil. In glej, prišli so angeli in mu stregli.

FABJAN HAFNER

Pa čeprav se mi ne vidi: s postom nikoli nisem imel težav. No, v zabavo mi tudi ni bil; tega si ne bi upal trditi. Morda moj sklep niti ni moral biti resnično trdna odločitev, da bi ga uresničil in udejanjil. Kot da znameniti izrek Oscarja Wildea »I can resist anything but temptation« zame sploh ne bi veljal – imel sem vtis, da se skušnjava ni prav zares pomujala zame.

Postil sem se vedno z lahkoto, brez večje resnobe, bolj kot za igro, stavo s samim seboj. Toliko bolj presenetljivo je, da se redko kdaj postim – razen prav v postnem času. Spodbuda mora kljub vsemu priti od zunaj – magari od institucije, kot je katoliška Cerkev, ki so jo pretresale številne krize; samo notranja potreba mi očitno ne more oslajšati odpovedovanja.

Neizrečene spodbude k postu so nečimrnost in lastni videz (torej spet neka zunanjščina) ter strah pred obolenjem ali pa celo dolgotrajno boleznijo, ki si ga nočemo zares priznati. Nepričakovano v središču pozornosti tako ni več odrekanje, temveč razstrupljanje, namesto s pokoro se ukvarjamo s pretiranim umetnim stradanjem zaradi domišljavosti.

Kot da bi bilo dovolj, da samo enkrat na leto pripnemo varnostne pasove, »fasten your seatbelts«, in že bi duša poletela v nebesa! Ni naključje, da to nekako spominja na kočljivo pa spet zlovešče preprosto logiko trgovanja z odpustki: ko s kovančki je polna pušica, v nebesa poskoči dušica. Ta egomanska dialektika je sklenila faustovski pakt, tokrat za spremembo ne s hudičem, temveč z ljubim Bogom.

Ali se zaradi želje, da se očistimo in otresemo zemeljske težkosti vsega materialnega, inercije vsega telesnega, spuščamo v trpinčenje telesa, da bi tako oplemenitili dušo? Puščavniško odrekanje užitkom je že davno na slabem glasu in velja za trening preživetja za otopele, pomehkužene Mestne fante – City slickers; odpovedovanje vsem vrstam požrešnosti, ki smo jim priča v našem vsakdanu, je zgolj nekoliko drugačen dopust z nič kaj prikritim namenom, da odkrijemo in na novo iznajdemo same sebe.

Toda s čim se hrani duša? Kdo hrani duha, ki ga bo fastfood – ali ne bi te besede prevedli kot »kvazi hrana« – kar razgnal? Ali je mogoče, da beseda sploh ni kruh postala, temveč kamen, v katerega so vklesane zapovedi, ki si jih danes skorajda nihče več ne jemlje k srcu?

Je res poskrbljeno le za daljno – za mnoge vprašljivo – večnost in ne za današnjico, za banalne stiske in neodložljive zahteve? Povsod se govori o postu brez avtomobilov, postu brez televizije, postu brez interneta. Ali se izostrijo naši čuti za bistvene stvari, ko vsakdanu vzamemo nekaj njegove vsakdanjosti? Najtežje se je odpovedati najljubšemu: ali naj se torej zaljubljenci odpovedo drug drugemu, duhovniki cerkvi, verniki Bogu? Absurdno, tako vsaj upam.

Ujeti med družbenimi prisilami in poslovnimi obveznostmi hrepenimo po takojšnji odrešitvi, ki bi prišla z nekim avtomatizmom, hrepenimo po instantni blaženosti, do katere se čutimo upravičene. Zato nekaj težko dojamemo: pri postu ne gre za telo, temveč za duha, in še bolj za dušo. Post odpira pogled v lastna brezna, v bolj pogostih in intenzivnih sanjah, vse do – upajmo – odrešujočega jutra. Angleška beseda za zajtrk, »breakfast«, tako pomeni prelomitev posta.

Ali je post nekakšna nočna mora v 40 nočeh, ki nam mrači 40 dni? Ali je tako krščanski post pendant islamskemu ramadanu, kjer post traja od sončnega vzhoda do zahoda? Je vaja v spretnem ravnanju z lastno senco?

Ali je zlo to, kar nam je dano, in dobro vedno tisto drugo? Videti je, da med sovražnim odnosom do telesa in obsedenostjo z njim – spomnimo se »vstajenja mesa«, ki smo ga izbrisali iz veroizpovedi, in načela »telesne navzočnosti« Jezusa Kristusa v povzdigovanju – ni zavedanja, tam je nezavest; morda celo stremimo k njej. Izklopiti hočemo svet z vsemi zoprnijami, odvrniti pogled od vsega nepojmljivega, kar je po našem mnenju itak božja volja in nespremenljivo.

Na prav prijeten način se lahko izognemo dolžnosti, da posredujemo ali vsaj s prstom pokažemo na nepojmljive stvari: tako da že vnaprej delamo pokoro, da nam ne bi bilo treba ukrepati. Kateremu prišepetovalcu bomo prisluhnili, komu sledili – verjetno apatičnosti lastnega duha in srca. Kako zlahka se lahko ob mamljivih rečeh odpovemo tudi marsičemu neprijetnemu. In si vest pomirimo tako, da opozarjamo na sledove biča na hrbtu, kot da se nam zaradi njih ne bi bilo treba več zgražati.

Pridiga v celovški stolnici, 13. 3. 2011

(prevod Zdenka Hafner-Čelan)

Besedilo je vzeto iz knjige Dialog im Dom, izdajatelja Gabriele Russwurm-Biro in Peter Allmaier, Mohorjeva založba 2019.