V slovo

MARTIN LESJAK (*20. 12. 1994 †31. 7. 2024)

Zelo velika množica se je žalostna in obtežena zbrala na pokopališču v Ledincah v sredo, 7. avgusta. Težko je bilo pri srcu. Na mnogih lepih fotografijah se je videlo, kako aktiven je bil Martin Lesjak, kako rad je bil med ljudmi, kako rad je bil v gorah, kjer se je nazadnje tudi končalo njegovo življenje in življenje njegovega soplezalca Philippa.

V nedeljo je še pel na Humu pri procesiji, dan navrh je bratrancu Tobiasu naredil ogromno veselje in ga vzel s seboj na Veliki Klek. Ni še dolgo od tega, ko je Martin za pokojnega prijatelja Daniela molil rožni venec. Tokrat pa sta mama in oče molila rožni venec za sina. »Molitev je edina, ki v takem primeru pomaga. Vsa vprašanja Zakaj? in Kako? nas ne privedejo nikamor, samo v molitvi se moremo umiriti in malo te teže preložiti na Boga. Kolikokrat ste v družini skupno molili rožni venec, se obračali na Boga in čutili, da vam je blizu,« je dejal Jurij Buch.

Mama Anica je napisala nekaj misli, kaj je Martin družini pomenil. Delal je to, kar je ljubil in ljubil je to, kar je delal. Svojo ljubezen do gora je povezal z željo pomagati ljudem, ki se poškodujejo v gorah in pristopil je h gorskim reševalcem. Čeprav je bil razmeroma mlad, je imel zelo veliko izkušenj tudi onkraj meje, v Sloveniji in Italiji. Na pogreb se mu je prišlo poklonit mnogo gorskih reševalcev iz Avstrije, Slovenije in Italije.

Martin se je od majhnih nog v družini naučil spoštovati vsakega človeka. Bil je vsestranski, povsod je pomagal, kjer je le mogel. Miklavževa kapa na krsti je bila znamenje, da je dolga leta kot Miklavž hodil od hiše do hiše. »Eden od reševalcev mi je zunaj rekel, da niso vedeli, da je bil Martin povsod tako aktiven. Vse je spojil v eno, to je bil naš Martin. Ko ga je naša mežnarica potrebovala, je bil vedno tukaj. Njegovo vodilo je bilo na dan narediti tri dobra dela. Če gre nekdo s takšnim motom skozi življenje, seje ljubezen in dobroto. Vedno pa je imel lastno radost usmerjeno v soljudi, drugim pomagati, se z drugimi veseliti, z drugimi biti skupaj na gorah,« je dejal Buch. Na krsti je bila tudi zelena majica skupine akzent, ki ga je na pogrebu spremljala s pesmijo in molitvijo. Tam je bila tudi njegova motorna žaga. Rad je delal v gozdu in pomagal na kmetijah svojih stricev.

Pri večerni molitvi ni bilo konca ljudi, ki so se želeli posloviti od njega. »V veri vemo, da je sedaj v Božjem naročju in da bo vse, kar je tukaj storil, še naprej prinašalo sadove. Te vezi se ne strgajo, te vezi ostanejo. In ostal bo naš Martin, njegov obraz imamo pred sabo, v našem srcu. In vam, družini, bomo stali ob strani. Samo potem zmoreš nositi tako težo, če jo moreš deliti z drugimi. Tukaj jih je veliko, ki vas hočejo podpreti s svojo molitvijo in s tem, da so tukaj in vam malo odvzeti težo, ki vam je bila naložena,« je žalujoči družini dejal Jurij Buch.

»Martin, pogrešali bomo tvojo ramo, tvojo voljo ter tvojo neprestano pripravljenost pomagati ljudem.«

V osebnih prošnjah je bilo rečeno, da so bili slovenski jezik, kultura in zgodovina narodne skupnosti Martinu srčna zadeva. »Pomagaj nam, dobri Bog, da se bomo po njegovem zgledu zavzemali za ohranitev tega dragocenega zaklada.« Martin je bil v veri in skupnosti močno zasidran. »Dobri Bog, prosimo te, izpolni njegovo upanje v nebesa. Nam pa daj živeti v veri, da se bomo srečali z njim v tvoji ljubezni.« V slovenščini, nemščini in italijanščini so se mu zahvalili v imenu gorske reševalne službe: »Martin, pogrešali bomo tvojo ramo, tvojo voljo ter tvojo neprestano pripravljenost pomagati ljudem.«

Zelo ganljive besede so bile besede zahvale mame Anice. Po svoji nesreči in po smrti prijatelja Daniela je živel še bolj v polnosti in mami je dejal, da živi vsak dan, kot bi bil zadnji. Njegovo delo v SKD Jepa-Baško jezero, v farni skupnosti, pri gorskih reševalcih ne bo pozabljeno. »Čas življenja je v tvojih rokah,« je bilo zapisano na osmrtnici in to čudovito pesem so velikokrat skupaj zapeli. Tudi zvok harmonike ga je spremljal na zadnji poti. Pogrebno sveto mašo je vodil Jurij Buch, somaševali so Hanzej Rosenzopf, Peter Olip, Stanko Olip, Stanko Trap, Jože Andolšek, Marian Schuster in Peter Sticker.

Ko so Martina položili k počitku na pokopališču v Ledincah, je zazvenela pesem Oj, Triglav, moj dom. To pesem in Triglav je imel zelo rad. Potem so zavrteli še skladbo Zbudi me, ko se konča september. Prijateljice in prijatelji so mu v nebo poslali balone. »Bog, mi vemo, da ga damo v tvoje roke.« mr