Običaj nošenja cerkvic v Želeni Kapli 1. februarja je starodavna šega. Kako zelo so domačini s to šego povezani, je prišlo do izraza pri predstavitvi knjige o tem običaju. Tako avtor Ferdinand Bevc kot tudi drugi, ki so se javili k besedi, so se s tem običajem srečali že v otroštvu. Spomnili so se, kako so izdelovali cerkvice in jih nato spustili v Belo. Županja Elisabeth Lobnik se je spomnila, kako je v šoli izdelovala cerkvico in okna, prav tako tudi glasnega izrekanja gesla pol latinsko pol slovensko: Ante pante populore … Kozelna vrata cvililore. Za prihodnje je imela samo eno željo, da bi običaj ohranili tudi še v naslednjih stoletjih.

Tudi avtor knjige Ferdinand Bevc ima osebne spomine na nošenje cerkvic, a želel si je ogledati ta najstarejši običaj na Koroškem natančneje in iz tega je nastala knjiga, ki je izšla v slovenskem in nemškem jeziku. Latinski stavek iz Lukovega evangelija je prikrojen, vprašanje je tudi, kako je prišel k njemu še slovenski, sploh pa je v zgodbi o tem običaju veliko vzetega iz legende in ne ustreza dejanski zgodovinski resničnosti. Ostalo je le nekaj fragmentov. »Da ne bo popolnoma v pozabo utonilo tudi teh maloštevilnih informacij, sem se odločil, da bom običaj nošenja cerkvic natančneje proučil ter povzel in zabeležil svoje informacije, ki jih bom tako pridobil.«

Zanimiva je gotovo informacija ob robu: Leta 1980 je bilo že skoraj konec nošenja cerkvic, samo nekaj otrok je še sodelovalo. Skupina žensk je poskrbela, da so nadaljevali. Kriza pa je bila tudi že prej okrog leta 1830. Da so nadaljevali, se je treba zahvaliti mežnarju, ki je poskrbel, da so otroci znali takrat še daljše besedilo in so nosili cerkvice. Pri Koclju, danes je to Hotel Obir, so vrata cvilila. V besedilu se sliši to takole: Kocelna vrata cvililore. Ta del besedila je tudi dokaz za to, da je slovenska beseda imela v kraju svoje mesto. Avtor Ferdinand Bevc je pri predstavitvi poudaril, da je med legendo in resničnostjo tega običaja velika razlika. V legendo je bila na primer prevzeta letnica 1180. Ta gotovo ne drži. Na začetku tega običaja niso bili otroci in ni bilo mnogo cerkvic, ki so jih predajali Beli, ampak je bila samo ena večja cerkev, ki so jo nosil štirje moški in jo porinili v Belo. Šele pred 200 leti so začeli otroci, od katerih je kar nekaj s solzami v očeh gledalo, kako so njihove cerkvice izginile v vodi.

Ferdinand Bevc je zbiral podatke o nošenju cerkvic. Za nekatere podatke je bil skoraj prepozen. Ljudem je postavljal mnogo vprašanj. Dobival je odgovore in ti prihajajo tudi še sedaj, ko je knjiga že končana. Zato bo tem lažje izdal drugo naklado, seveda dopolnjeno z novimi informacijami. Knjiga z naslovom Nošenje cerkvic »Ante Pante« v Železni Kapli. Knjigo je avtor predstavil v polni farni dvorani-Hiša kulture v Železni Kapli. vg