O Cvetki Lipuš pišejo v presežnikih Frankfurter Allgemeine, Der Standard, pa tudi v slovenskih in ameriških časopisih. Petnajst let je živela v Združenih državah Amerike, sedaj živi in dela v Salzburgu. Kamorkoli je šla, vedno je vzela s seboj slovenščino. Svojo večkrat nagrajeno poezijo piše samo v slovenskem jeziku. Antonio Fian in Josef Winkler kot žiranta sta za letošnjo nagrado literarno nagrado mesta Celovec, poimenovano po Humbertu Finku, izbrala Cvetko Lipuš, fulminantno lavdacijo je napisal Karl-Markus Gauß.

Kako zaslužena je nagrada za Cvetko Lipuš, se je videlo najkasneje takrat, ko je brala svoje pesmi in svoj govor, ki je bil že sam po sebi literatura. »Obstaja nešteto razlag, kaj je poezija. Eno od njih je v enem samem stavku podal ameriški pesnik Carl Sandburg: »Poezija je dnevnik morskega bitja, ki živi na kopnem in si želi leteti.« Dostikrat slišim, da večinoma ljudje ne berejo poezije, ker se jim zdi zahtevna. Pesmi so jim nedostopne, podobne stavbam brez vrat. In če jim uspe vstopiti, se jim zdi, da so zašli v prostore, v katerih so sneli vse napise. Blodili bodo po hodnikih, se povzpenjali po stopnicah v neznano, si v brado mrmrali: »Kaj pa si je pesnica mislila?« Pred leti bi v mladostni vihravosti odgovorila: »Pa kaj, naj ostanejo zunaj.« Zdaj, ko se zgornja bučka moje peščene ure hitreje prazni kot poprej – vsaj tako se mi dozdeva – in so marsikatera dogajanja na tem svetu še manj razumljiva kot poprej, si želim, da bralke in bralci vstopajo v te stavbe iz besed, ker kljub vsemu, kar se dogaja v nas in okrog nas, nudijo streho, zavetišče.« Žirija je »pregledala trame in stene ter izstavila potrdilo, da je priporočljivo vstopiti v besedno stavbo« Cvetke Lipuš. Klaus Detlef Olaf je s svojimi prevodi omogočil, da lahko več ljudi prestopi »ta besedni prag«.

Posebna je bila tudi glasbena spremljava, zaželela si jo je nagrajenka. Njen nečak Emanuel Lipuš je igral na tolkala, posebej pa je navdušil z izvirnim delom »Zvoki pri pisanju pesmi.« mr