Železniška postaja Žrelec, pred spomenikom Valentina Omana. Predsednici Zveze slovenskih pregnank in pregnancev Mirjam Zwitter-Šlemic in Eva Hartmann nekoliko višje na odru, pred njimi na njem nekaj nageljnov in priče časa, ki so bile že pred 83-imi leti tu kot otroci. Niso bile prostovoljno. Njihova pot se je začela prisiljeno.

Mirjam Zwitter-Šlemic: »Zelo smo ganjeni, da se je danes na tem kraju, kjer se je za koroške slovenske družine začela pot v pregnanstvo, zbralo toliko ljudi, zlasti mladih. 1000 ljudi kot spomin in opomin na deportacijo.« Eva Hartmann: »Dojenčki, otroci, mladinci, ženske, nosečnice, moški, dedi in babice. Tukaj, v zbirnem taborišču v Žrelcu so jim odvzeli lastnino ter jim namesto imena dodelili številko. Odvzeli so jim svobodo, mladost, možnost do izobraževanja, skratka: odvzeli so jim 3 leta, 3 mesece in 3 dni življenja.«

»Lipa zelenela je …« – Stanko Polzer povabi zbrane na začetku k petju te pesmi in nato stoji kot dirigent pred največjim zborom, ki ga je najbrž kdaj dirigiral. Mladi in stari so se zbrali. Mnogo mladih je prišlo iz najrazličnejših šol, mnogo pa je zbranih, ki so po družinskih vezeh ali osebno povezani z deportiranimi 227 koroškimi slovenskimi družinami. In ne manjka tudi otrok mladih družin. Nekateri bodo šele začeli hoditi. Tudi ob deportaciji leta 1942 je bilo med njimi nekaj dojenčkov, starih komaj nekaj dni.

Zakaj sta predsednici Mirjam Zwitter-Šlemic in Eva Hartmann vabili ob 80-letnici konca vojne na ta kraj? Albert Mesner je z nad 1000 glinenimi figuram ustvaril inštalacijo z naslovom »Prisiljena pot«. Vsaka figura prispodoba za enega od več kot tisoč deportiranih oseb leta 1942. »Tisoč ljudi« je imelo naslov vabilo Zveze slovenskih pregnank in pregnancev, cilj pa je bil, oživiti umetniško inštalacijo Alberta Mesnerja v spomin na deportacijo 227 družin z nad tisoč osebami. »Namesto tisoč figuric danes stojimo tu mi. Podobam iz gline smo vrnili obraz in življenje.« Med zbranimi, bolj v ozadju, je bil tudi Albert Mesner in doživljal novo postavitev svoje inštalacije. Tokrat je inštalacija zaživela.

Kot priča časa je spregovorila Katja Sturm-Schnabl. Ni ji bilo lahko govoriti na kraju, od koder je pred 83-imi leti začela pot v tujino. »Bilo je hudo tukaj in spominjam se tretjega dneva, ko so nas gnali k vlaku. Poniževali so nas.« Vesela je bila mladih, ki so bili zbrani. Pa še nekaj je rekla: »80 let konca vojne bi jaz poimenovala drugače: zame je to pomenilo začetek svobode.«

Spregovorila je tudi deželna svetnica Gaby Schaunig. Podčrtala je: »Spominjanje naj spominja na to, kar se nikdar ne sme pozabiti. Spominjanje naj vedno znova opozarja na to, da smo odgovorni za sedanjost in prihodnost.« Pričam časa pa je dejala, da se zaveda, kako težko je govoriti o teh grozodejstvih, vendar, »pomagajte nam se spominjati in to ne le s pogledom v preteklost, ampak tudi v prihodnost, kajti pomembno je najti jasne besede če gre za ,nikdar več‘«.

Zbrani so bili ljudje iz vseh krajev dežele. Skupna zaključna pesem »Rož-Podjuna-Zila« je lepo opozorila na dejstvo, od kod so pregnanci prišli. Nageljni, ki so v soncu čakali dobro uro, so na koncu prireditve prišli v prave roke: prejeli so jih priče časa, ki so na ta dan doživeli spominjanje kar več generacij, najbolj pa mlade.

Vincenc Gotthardt