Jaka Cerar je hodil v ljudsko šolo v Šmihelu, nato pa je štiri leta na Slovensko gimnazijo. Že vedno je bil zelo tehnično nadarjen, zato ga je pot vodila tudi na višjo tehnično šolo v Beljaku. Od malega je že čutil veliko ljubezen do fotografije, grafičnega oblikovanja in filmskega ustvarjanja. Na tehnični šoli je bil na oddelku za medijsko tehniko in tam imel tudi možnost, da se je še naprej lahko izpopolnjeval na svojem srčnem umetniškem področju. Od mature, ki jo je opravil lani, se pa manj ukvarja s tem. »Veliko sem fotografiral in delal različne grafične dizajne, po šoli sem se pa malo oddaljil od tega. Vse se je malo bolj ustavilo«.

Ko se je njegova šolska pot končala, se je začel zanimati za možnosti, kje bi lahko opravil civilno delo. »Nisem točno vedel, kaj bi me zanimalo, tako da sem začel spraševati prijatelje, ki so mi priporočali Rdeči križ. Potem sem se prijavil in dobil mesto.«

Trenutno dela v okraju Velikovec, večinoma je pa v Pliberku. Pri delu kot civilnik Rdečega križa mu gotovo nikoli ni dolgočas, dnevno ima vsaj tri klice, ko je potrebna nujna medicinska pomoč. »Večina mojega dela kot paramedik je, da se vozim z rešilnim avtom k zasilnim primerom in transportiram bolnike. Imam pa tudi veliko nočnih služb, ki so lahko zelo naporne«.

Tako delo gotovo ni za vsakega. Če se vsak dan spopadaš z najrazličnejšimi nesrečami, te lahko to duševno zelo izmuči in tudi lahko postane veliko breme. »Zelo je odvisno od nesreče, pri nekaterih brez večjih poškodb zapustiš službo konec dneva, nekatere te pa res prevzamejo, ko potem nekaj dni samo o tem razmišljaš. Dva dogodka sta me do sedaj res zelo prevzela. Enkrat sem moral za tri četrt ure reanimirati osebo, ki na žalost ni preživela. Nato pa še, ko smo se peljali k osebi, ki je naredila samomor. Take slike ti res za nekaj dni ostanejo v mislih.« Pri težkih dogodkih mu je v veliko pomoč njegova družina, s katero se potem pogovori o tem, kaj se je zgodilo. To mu večinoma hitro pomaga pri tem, da spravi misli na kaj drugega. »Do določene mere se moreš pa že vnaprej s tem spoprijateljiti, da bi se lahko kaj takega pripetilo, kajti izogniti se temu ne moreš«.

Delo pri Rdečem križu je zapustilo zelo velik vtis nanj. Njegovo civilno leto se bo sicer končalo maja, vendar ga poklicna pot tudi vodi na to področje. »Pred civilnim letom nikoli nisem mislil, da bi bila medicina zame. V bistvu je bil to pri meni potem popolni klasik, da se po letu pri Rdečem križu začneš zanimati za študij medicine. Zaenkrat pa bi rad še naprej nadaljeval z izobrazbo pri Rdečem križu. Sproti se pa že učim za sprejemni izpit študija medicine na Dunaju. Če ne bom sprejet, bom pa naslednje leto poskusil tudi še v Ljubljani.«