Kot športnica preskakuje ovire pri teku, a tudi kot ravnateljica Slovenske gimnazije mora preskočiti kakšno oviro. Magdalena Kulnik je že pol leta na čelu te najpomembnejše izobraževalne ustanove koroških Slovenk in Slovencev in to je dobra priložnost, da jo pobliže predstavimo našim bralkam in bralcem.

Po spoznavanju sveta se je vrnila v domači kraj. Doma je iz Želuč, tam je odraščala, po študiju se je preselila nazaj v Želuče, na domačiji je zgradila hišo. Ima starejšo sestro in mlajšega brata. Že vse življenje je povezana s Slovensko gimnazijo, kamor se je vpisala po ljudski šoli v Bilčovsu. Po maturi in zaključenem študiju je poskusno leto opravila na Slovenski gimnaziji, nato pa jo je pot vodila v Turčijo, v Istanbul, kjer je eno leto poučevala. Po tej zanimivi izkušnji se je vrnila na Slovensko gimnazijo in v Višjo šolo za gospodarske poklice v Št. Petru kot učiteljica matematike, zemljepisa in športa.

Pa se vrnimo kratko še v mesto dveh celin ali Novi Rim, kot tudi imenujejo Istanbul. Za to delo se je morala odločiti zelo kratkoročno. »Konec avgusta sem bila na Štajerskem, ker sem tam delala izobrazbo za trenerko. Poklical me je profesor z Univerze v Celovcu, ali že imam delo. To je bilo po poskusnem letu in tedaj še nisem imela službe. Vprašal je, ali bi rada šla v Istanbul. Vprašala sem, do kdaj bi se bilo treba odločiti, in je odgovoril, da še isti dan, ker se naslednji teden že začne pouk. Potem sem poklicala domov, ali naj grem v Istanbul in mama je rekla, da moram to vedeti sama. Potem sem se kratkoročno odločila, da bom šla. Bila je zelo lepa izkušnja, zelo veliko sem se naučila,« pripoveduje Magdalena Kulnik, ki je tam v nemškem jeziku poučevala matematiko.

Tudi za mesto ravnateljice se je morala odločiti zelo kratkoročno, čez noč. Po vsem, kar se je dogajalo, je bilo to težavno obdobje, ko so iskali nekoga, ki bi bil pripravljen za dve leti prevzeti provizorično vodstvo. Kot predstavnica personalnega zastopstva je Magdalena Kulnik skupaj s timom iskala rešitev. Ko so imeli sejo profesorskega zbora, je prišel predlog, naj prevzame to pomembno nalogo. Imela je le eno noč za premislek. »Potem sem se odločila, da bom ravnateljsko mesto za dve leti prevzela, ker mi je Slovenska gimnazija zelo pri srcu. Pomembna mi je, ker ni le šola in ni le prostor za učenje, temveč je tudi nekako postala dom zame v teku teh let, ko sem na Slovenski gimnaziji pravzaprav že od desetega leta naprej. Zdaj lahko rečem, da šolo poznam z vseh strani: kot učenka, kot učiteljica, kot personalna zastopnica, ko si na drugi strani, zdaj kot ravnateljica. Vedno smo skušali reševati stvari v dobrem sodelovanju.«

Največje veselje, ki ga čuti kot ravnateljica, je »da lahko nekaj ustvarjaš, da lahko vodiš, a v prvem letu si je treba najprej vse ogledati. Spoznati moraš, kakšne so naloge, ker se na to nisem pripravljala. Mislim, da kar dobro shajamo. Imamo dobro komunikacijo v timu,« je Magdalena Kulnik zelo hvaležna za vso podporo, posebej izpostavlja tajnici Katjo Male in Diano Olip-Lipusch-Olip ter administratorja Franca Topolovca. »Imam zelo dober tim za sabo, tako da je res veselje, ko pridem na šolo.« A tudi izzivov ne manjka. »Izziv je to, da vsak dan pride kaj novega, ko še ne veš, kako naj se tega lotiš. Vse administrativne stvari so zame bolj nove,« pripoveduje Magdalena Kulnik, ki je zelo rada poučevala, bila v razredu ali z dijakinjami in dijaki na poti. To zdaj je drug poklic. »Ti si zdaj tisti, ki je odgovoren za odločitve, ki mora in sme odločati. Na eni strani je to seveda zelo lepo, na drugi pa je tudi odgovornost. Vsaka odločitev ima svojo ceno. Za ene je lahko nekaj pozitivnega, na drugi strani pa seveda ni vsem všeč, kar odločiš,« realno spregovori o svojem delu.

Šport je njeno življenje. Vse, kar se je naučila pri profesionalnem športu, lahko vnese tudi v delo ravnateljice. »Kot športnik si vedno zastaviš cilje in te sem tudi vedno zasledovala. Da imaš to vztrajnost, da ne obupaš takoj. Tudi pri športu imaš včasih kak padec, a je potem spet treba vstati in nadaljevati, deloma se je treba boriti za stvari.« Kot vrhunska športnica je bila tudi avstrijska državna prvakinja, kot članica avstrijske reprezentance je trikrat sodelovala na evropskem pokalu. Sedaj ima za šport veliko manj časa kot prej, a si ga skuša vzeti, »vsaj toliko, da si lahko malo sprostim glavo. V soboto dopoldne si vzamem čas za trening, v sredo zvečer treniram še eno skupino odraslih. Mladince sem oddala, ker nočem, da bi delala stvari na pol. To, kar delam, hočem delati pošteno,« razlaga Magdalena Kulnik. »Uživam v športu, tudi to, da lahko šport in veselje do športa posredujem dijakinjam dijakom. To je vedno ena najlepših stvari, če potem opazuješ, s kakšnim veseljem dijaki in dijakinje, učenke in učenci tekmujejo, če jim kaj uspe, kako lepo jih je videti, ko žarijo oči. »Tudi sama še vedno rada tekmuje, če je priložnost, »kot je tukaj na šoli družina, smo tudi pri športu, pri atletiki ena velika družina.«

Za prihodnost si želi, da bi Slovenska gimnazija ostala to, kar je: »Da ni samo šola, ampak prostor, kjer se vsi počutijo dobro, da se počutijo tako rekoč doma. Letos praznujemo 50-letnico, odkar smo se selili v lastni dom, lastno stavbo, to nam lahko daje korenine. To je nekaj zelo lepega. Želim si, da bi bila dobra komunikacija, da bi vedno lahko rešili težave, ne zahrbtno, ampak tako, da se lahko gledamo v oči. Želim si, da lahko vsak pove svoje mnenje. Mnenja so različna. Vsi skupaj smo odgovorni za to, kaj bo s Slovensko gimnazijo v prihodnosti. To je naša skupna pot, to ni moja pot ali pot enega posameznika ali ene posameznice, samo s skupnimi močmi lahko delamo na tem, da bo Slovenska gimnazija ostala to, kar je: zelo kakovostna šola, ki je temelj za našo narodno skupnost na Koroškem. Slovenščina je učni jezik, to je za nas temelj izobrazbe in nam je srčna zadeva. Dijakinjam in dijakom želimo posredovati, da je materni jezik nekaj zelo pomembnega. Da jim posredujemo identiteto, jim damo korenine, da lahko samozavestno hodijo po svetu in so odprti, a kljub temu vedo, kje je njihov izvor.«

Pričeli so se že vpisi na šole, zato Magdalena Kulnik vabi k vpisu na Slovensko gimnazijo z besedami: »Slovenska gimnazija je nekaj enkratnega, je zelo družinska šola. Tisti, ki so poskusili na drugi šoli, a se nato vrnejo k nam, povejo, kako lepo je, da so na Slovenski gimnaziji sprejeti kot osebe in ne kot številke. Poleg kakovostne izobrazbe, naravoslovnih razredov Ana Petek in jezikovnih Kugyjevih razredov, je družinska atmosfera, ki jo nudimo, nekaj zelo posebnega.«