Draga Anica!

Sprva si seme,

ljubezen sejalčeva,

da te poseje,

da te pozabi…

Potem si pšenica,

zrela za igro

z vetrom

in s kosci.

Potem si nekomu

vsakdanji kruh.

Te besede Toneta Kuntnerja sem ti prebrala v soboto, 19. 2. 22, v farni cerkvi v Št. Jakobu po maši zadušnici, ko smo se poslavljali od tebe. Poznam te od malih nog, saj si na Komendi skrbela desetletja, vse od ustanovitve Mladinskega centra, za vsakdanji kruh in ga delila otrokom, mladincem, gostom, obiskovalcem, faranom, vsej rebrški družini. Sama si bila kruh ljudem, ki so prihajali na ta magičen kraj. S posebnim čutom za lepoto kulture si si prizadevala, da se vsak, ki se ustavi na Rebrci, naužije kruha za telo, a tudi za dušo in srce.

Tako te je tudi škof Jože Marketz, ki je ob prisotnosti mnogih duhovnikov vodil pogrebne obrede, orisal v svoji pridigi: »Marta in Marija: nisem dolgo premišljeval, kateri od obeh žensk, ki sta stregli Jezusu, je bila Anica bolj podobna. Seveda je bila Anica podobna Marti, ko je otrokom, mladincem, odraslim, umetnikom in beguncem odpirala vrata na Komendi, ko je bilo slišati iz kuhinje rožvanje loncev in krožnikov, ko je zadišalo po kruhu in pečenki – in nikoli ni pozabila pikantnih začimb. Marta oz. Anica v svojem elementu! ... Anica je bila mnogo več kakor kuharica, in vendar, ampak mnogi smo jo poznali kot tako in jo ljubili tudi zaradi tega. Gojila je gostoljubnost, ki je pristno krščanska vrednota. Le eno poglavje pred prebranim slišimo pri Luku Jezusa govoriti: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil«. Kar zatem pa Jezus prihaja v Betanijo, kjer se mu odprejo vrata in z veseljem vstopi v Martino in Marijino hišo. Ali ni srečen vsakdo, ki ima prijatelje, ki ga vabijo: Dobrodošel! Dobrodošla! Lepo da si tu. Pojdi noter: Kaj želiš piti? Ali si lačen/lačna? Počuti se pri meni kot bi bil/a doma.

V hiši pa se je Anica spremenila tudi v Marijo, je poslušala, se rada pogovarjala, saj je bila vpletena v mnoge cerkvene, kulturne in narodne dejavnosti. Zakoreninjena v veri staršev in ljubezni do svojega naroda je ostala iskrena pričevalka za eno in drugo vse življenje, ki ji ga je Bog odmeril skoraj 82 let. Že v mladih letih se je pridružila Katoliški mladini, odločila se je za poklic učiteljice, ki ga je z veseljem vršila, bila je zraven, ko je skupina okoli Vinka Zwittra oblikovala Katoliško akcijo, mnoga leta je bila članica izvršnega odbora koroške Caritas. Kot Marija je vsa leta umetniško krasila s cvetjem cerkve na Reberci, pri Devici Mariji v Trnju ter farno cerkev v Železni Kapli. Bila pa je predvsem prijateljica in iskrena sopotnica župljanov v Železni Kapli in na Rebrci in vseh ljudi, ki so redno ali občasno prihajali na Rebrco tudi iz Slovenije. In ne nazadnje je bila kakor mamica afriškim duhovnikom in tamilski begunski družini, ki se ji je treba zahvaliti, da so v času njene bolezni vso ljubezen vrnili z zvesto pomočjo.«

Za izkazano ljubezen se je zahvalil v imenu vseh nigerijskih duhovnikov Ephraim Osinakachukwu Nwaohiri: »Draga mami!

Pred leti smo prišli Nigerijci na Rebrco. Presenetili sta nas prijaznost in gostoljubnost naše mami.

Od vsega začetka smo se dobro počutili. Postregla nam je z najboljšimi jedili in nam dala tisto lepo gotovost, na Rebrci smo doma. Prišla je jesen in zima, peljali smo se v Celovec in mami nam je kupila tople obleke in zimske čevlje.

Na Rebrci smo vsak čas dobrodošli, lepo je, če človek čutiš: tu sem doma. Vedno znova se vračamo na Rebrco in upamo, da bo tudi v prihodnosti naš dom.« Nato je zazvenela afriška pesem.

Na Komendi si živela Cerkev, ki je široka in zajema vse, ne glede na materni jezik in barvo kože. Globoko ljubezen do življenja in vsega lepega si delila z drugimi in dajala naprej znanje, ki si ga imela v izobilju. Lepi so bili kuharski tečaji, med drugim za Selanke, za Šmihelčanke in domače. S kapelskim krožkom žena Katoliškega ženskega gibanja si mnogo let oblikovala sveče za velikonočni in adventni bazar, oblikovala si z njimi tudi krstne in poročne sveče, ki jih je potem župnik poklonil ob krstu ali poroki. Pri vseh neštetih igrah društva Zarja, ki jih je režiral župnik Polde Zunder, pa si z vnemo šminkala igralce.

Skupaj s Poldejem sta na Komendi uresničila vizije doma, kjer se odvija izmenjava, kjer postaja viden in oprijemljiv večni ecce homo v vseh dimenzijah, kjer nam kultura v vsej pisanosti pomaga razumeti razsežnosti življenja. Breda Varl, ki okoli 40 let zahaja leto za letom na Koroško, ti je takole spregovorila: »Za nas, ki prihajamo s štajerskega konca, si bila, draga Anica, vse to: eno veliko, široko odprto srce, od katerega se danes poslavljamo. ...

Ampak ti si še med nami. Slišim te, kako me z nasmehom pozdravljaš, ko še niti iz avta nisem izstopila: Oooo, slavni Maribor, ali pa: kaj boste počeli, tovarišica Varlova! Ironično seveda.

Tako zanimive osebnosti ne srečaš pogosto. Kreativna pri vsakem opravilu. Dober glas pa ni bil namenjen le tvoji odlični kuhinji, velikokrat eksotični, drugič čisto ljudski, domači; pač pa smo spoštovali tvojo širino duha, poznanstva po vsem Koroškem, pa tudi v Sloveniji in Italiji. Še posebej si bila iskriva z umetniki različnih žanrov. …

Tvoj občutek za lepo, za pozitivno je bil spontan, bil ti je prirojen. Tako je tudi s tvojimi prijatelji, s tvojimi idejami rebrški grad postal hram umetnosti za mlade.

Tudi majhne stvari so ti pomenile veliko. Ko smo se pred skoraj 4o-imi leti spoznali, si me nekoč vprašala, ali poznam belokranjske pirhe? Črno rdeče, skoraj filigransko izdelane. Seveda sem jih poznala in ko sem jih dobila in prinesla, si bila tako iskreno srečna, kot da bi dobila ne vem kakšno bogastvo. …

Pa otroško kreativnost si znala spodbujati in vrednotiti. Komenda je polna otroških izdelkov z različnih seminarjev in prav vsak stoji ali visi na primerno izbranem prostoru. Taka si bila; široka in sprejemljiva. …

Naštela sem samo nekaj drobtinic, nekaj izsekov iz našega dolgoletnega poznanstva, prijateljevanja in skupnega ustvarjanja; ampak celoto ustvarjajo prav ti drobci: skupek na videz nepomembnih dejanj, srečanj, nasvetov, klepetov.«

Toliko, toliko drobcev sestavlja tvojo podobo, ki jo bomo ohranili v naših srcih. Bila si nam vsem, ko smo prihajali na Teden mladih umetnikov, mamica, ki nas je objela in nam izrekla dobrodošlico. Leto za letom si, ravno tako kot nekoč mene, sprejela moje sinove, in vse male in velike otroke, jim podarila topel objem ter jih pozdravila: »Moj šocij!« ali »Moj munij!«

Moja nečakinja Hanna Novak, maturantka na Slovenski gimnaziji, prav letos piše svojo predznanstveno nalogo o delovanju Mladinskega centra na Komendi. V sklopu dela je prosila tudi tebe za intervju. V pogovoru konec avgusta si povedala naslednje:

»Če je človek že toliko let tukaj, kakor sem jaz, vse te lepe ure in dneve preživiš in vidiš toliko nasmejanih, sproščenih otrok, ni druge možnosti, kot da si vesel. Ko mislim na počitnice, ne bi vedela, kaj naj bi delala. [...] Včasih si mislim, da je to mogoče: koliko neštetih, lepih trenutkov sem tu na Rebrci že preživela. Torej mi je Komeda zelo pri srcu. ... Kraj mi je izžareval mir. Bil je užitek.«

Draga Anica, iz srca se Ti zahvaljujem – tudi v imenu Krščanske kulturne zveze za dolgoletno sodelovanje, da si na Komendi čuvala in negovala ogenj domačnosti, ogenj srečanja in izmenjave, ogenj slovenskega jezika, ogenj vere, ogenj ljubezni. Spremljaj nas s svojim blagoslovom in objemaj nas - vse tvoje majhne in velike šocije in munije, vse mlade in stare umetnike, vse farane, vse tvoje prijateljice in prijatelje ter sopotnice in sopotnike – in pošiljaj nam kruha ljubezni.

Počivaj v miru!

Monika Novak-Sabotnik