Dominik Urak prihaja iz Nagelč, sedaj je v Sarajevu namestnik avstrijskega veleposlanika v Bosni in Hercegovini. Z njim smo se pogovarjali o lepih in težkih plateh diplomatskega dela, o izzivih v Bosni in Hercegovini, o spominih na domači Št. Primož in o spoštovanju do vsakega človeka.

Ko smo vas meseca maja obiskali na vašem delovnem mestu v Sarajevu v okviru veroučne ekskurzije, so vam mladi z veseljem prisluhnili in vam postavili kar nekaj vprašanj. Eno izmed njih je bilo tudi, zakaj ste se odločili za diplomatsko službo. Kaj ste odgovorili?

Dominik Urak: Za diplomatsko službo sem se odločil zaradi raznolikosti poklica. Na eni strani se vsak dan ukvarjam z različnimi temami, kot so politika, gospodarstvo, kultura, razvojno delo ali pravo. Na drugi strani pa se vsakih par let preselim v kakšno novo državo in vmes vedno znova delam na Ministrstvu za evropske in mednarodne zadeve na Dunaju. Pomemben vzrok za izbiro poklica je bil tudi redni stik z ljudmi, različnimi kulturami in jeziki. Omenil pa bi tudi prakso pri Valentinu Inzku, ki je bil tedaj visoki predstavnik v Bosni in Hercegovini. Ta praksa je bila zame prvi stik z diplomacijo in se bi mu rad srčno zahvalil za priložnost, da me je zaposlil leta 2016 za nekaj tednov zaposlil.

Kam so vas vodile tvoje diplomatske poti, preden ste prišli v Sarajevo? Koliko lahko sam določate, kam boste šli?

Dominik Urak: Preden sem leta 2022 pričel z misijo v Sarajevu, sem delal na avstrijskem veleposlaništvu v glavnem mestu Pakistana, v Islamabadu. To je bila moja prva postaja v tujini, odkar sem vstopil v avstrijsko diplomatsko službo. Preden so me sprejeli, sem v okviru praks zbiral diplomatske izkušnje v Južni Afriki, v Kazahstanu in kot omenjeno tudi v Bosni in Hercegovini. Do določene mere lahko odločam sam, kam grem. Naše ministrstvo redno objavlja interni seznam pozicij, za katere se lahko potegujejo sodelavke in sodelavci. Iz tega spiska si izberem države in pozicije, ki bi me načeloma zanimale, in o svoji razvrstitvi obvestim personalni oddelek. Sarajevo je bil leta 2022 moja prva izbira. Dejstvo je, da ne bom vedno dobil prav tega, kar sem postavil na prvo mesto. Fleksibilnost in prilagodljivost sta pomembni lastnosti diplomatov.

Letos marca so voditelji Evropske unije prižgali zeleno luč za začetek pristopnih pogajanj z Bosno in Hercegovino. Pa vendar bo to najbrž še dolg proces …

Dominik Urak: Zelena luč v marcu je bila zelo dober signal. Na žalost od tedaj naprej ni bilo veliko pozitivnega premika, saj je za dejanski začetek pristopnih pogajanj treba še usvojiti nekaj zakonov v Bosni in Hercegovini, recimo na področju krepitve pravne države. Vzrok za zavlačevanje so bile do določene mere lokalne volitve v oktobru, ne smemo pa pozabiti, da v Bosni in Hercegovini obstajajo tudi politični akterji, ki si ne želijo hitre integracije v Evropsko unijo. Prepričan sem, da je za uspešno in varno Evropsko unijo izjemno pomembno, da se zavzemamo za čimprejšnji pristop držav Zahodnega Balkana v našo skupnost, četudi je proces poln izzivov.

Generalna skupščina Združenih narodov je meseca maja sprejela predlog resolucije za razglasitev 11. julija za mednarodni dan spomina na genocid v Srebrenici. Glasovati bi morali že meseca aprila, a so bosanski Srbi grozili z odcepitvijo od Bosne in Hercegovine. So se sedaj strasti pomirile? Zakaj je bilo pomembno, da sprejmejo to resolucijo?

Dominik Urak: Določena politična skupina Srbov v Bosni in Hercegovini vedno znova grozi z odcepitvijo oziroma secesijo. To se je dogajalo tudi v okviru priprave in sprejema omenjene resolucije. Nevarno bi bilo, če bi se enostavno navadili na secesionistično retoriko in jo podcenjevali. Moramo jo skušati preprečiti, jemati resno in obsojati. Resolucija je bila izjemno pomembna, ker je tolažba za žrtve, opomin za mednarodno skupnost in osnova za vključitev teme genocida v Srebrenici v učbenike po vsem svetu. Poleg tega pa bo resolucija dolgoročno prispevala k miru in spravi v Bosni in Hercegovini. Resolucija je tudi potrditev in zadoščenje bivšemu visokemu predstavniku Valentinu Inzku, ki je leta 2021 v kazenski zakonik Bosne in Hercegovine dodal prepoved zanikanja genocida in s tem deloval v duhu resolucije, saj se njegov zakon na mnogih področjih z njo ujema.

Kot namestnik avstrijskega veleposlanika v Sarajevu imate zelo pomembno nalogo. Kaj je pri vašem delu najlepše in kaj najtežje?

Dominik Urak: Najlepša so potovanja po Bosni in Hercegovini in stik s preprostimi ljudmi. Vsako leto imamo nekaj projektov z nevladnimi organizacijami, ki jih rad obiščem, da mi predstavijo projektne rezultate in delovanje organizacije. Veliko veselje je videti, kako se posamezniki zavzemajo za dobro sožitje in ne delujejo zgolj iz finančnih nagibov. Najtežje pa so situacije, ko se v kratkem časovnem obdobju dogaja veliko stvari, kot so prireditve, nepričakovani politični razvoji, ali konference, in bi se najraje razdelil na tri osebe.

Veliko veselje je videti, kako se posamezniki zavzemajo za dobro sožitje in ne delujejo zgolj iz finančnih nagibov.

Zelo ste še povezani z domačim krajem Nagelče. Junija smo vas srečali v Št. Primožu, kjer ste s prijatelji sodelovali na dobrodelnem nogometnem turnirju Kick&Rock 4 Angola. Slovenski jezik in vera v Boga sta vam bila položena v zibelko. Oboje nosiš v svet, kamorkoli greš. Kakšne spomine imate na otroštvo in mladost?

Dominik Urak: Imam zelo lepe spomine na otroštvo in mladost. Za to so zaslužni starši, sestri in brat, stari starši, družina, slovenski jezik, vera in kultura. Če pomislim na družino, se spominjam ljubezni, podpore pri vseh idejah in nesebičnosti staršev za svoje otroke. Spominjam se tudi, kako sem včasih pomagal na domači kmetiji. Seveda tega nisem vedno rad storil, danes pa vem, kako je bilo za moj razvoj pomembno, da smo v družinski skupnosti drug drugemu pomagali in se tako krepili. Lepe spomine imam tudi na ministriranje, gledališko in mladinsko skupino, gledališčne nastope po Avstriji in Sloveniji ter na prepevanje pri zborih. Tudi Kick&Rock 4 Angola je spomin na mladost, in zelo me je veselilo, da sem po nekaj letih spet lahko sodeloval.

Hvala vam, da ste od leta 2020 tudi komentator Nedelje. Lotevate se raznolikih aktualnih tem, od politike do umetnosti, od vere od literature, veliko pa razmišljate o odnosu do soljudi. Imate kakšno vodilo, kako hoditi skozi svet, da bo življenje čim lepše za vse?

Dominik Urak: Koliko časa pa imava? Na kratko povedano, meni osebno je pomembno, da v vsakem človeku vidim enakopravnega sočloveka. Ne sodimo človeka po tem, kako izgleda, kakšen jezik govori, kakšno delo opravlja ali kako bi nam lahko koristil. Pomembno se mi zdi tudi poslušanje ter sposobnost, tudi v vedno glasnejšem in hitrejšem svetu, pred izrečeno besedo kratko pomisliti. Bistveno pa je tudi, da se vživimo v naše soljudi in skušamo razumeti njihova stališča. Tudi, in predvsem, če so zelo daleč oddaljena od naših pogledov na svet.