Poskusimo pogledati čisto na začetek. Kdaj se je v vašem življenju prvič pojavila beseda misijoni in kdaj ste vedeli, da bo to vaša pot, s katere nikdar več ne boste zavili?

Jože Kopeinig: Ko je obiskal škof Dlamini iz Marianhilla iz Južne Afrike semenišče na Plešivcu, smo se dijaki gnetli okoli njega, da nam je vsakemu napisal kako misel v osebno spominsko knjigo. Meni je napisal: »Bodi misijonar!«

Ne vem, kako sta botrovala naključje ali božja previdnost, da sem bil pač kmalu zatem v semenišču določen za misijonskega referenta in sem začel kar z različnimi akcijami za podporo misijonskih projektov ter z izpovednimi dia-predavanji po nekaterih župnijah v dvojezičnem kraju.

Zelo rad se spominjam različnih doživetij in navdušenj, ki so me vedno bolj utrjevale v zavesti, da je pač misijonsko delo za Kristusovo Cerkev tako bistveno, kakor je bistveno za ogenj, da gori. To geslo me pravzaprav spremlja do današnjih dni in me bo spremljalo do nebeških vrat.

Pozneje sem tudi v bogoslovju sprožil več misijonskih prireditev, predavanj, akcij in povezovanj z misijonskimi središči po svetu.

Bogu sem hvaležen, da sem mogel pred 56-imi leti na Dušnopastirskem uradu nadaljevati posebno podporno akcijo za misijonske bogoslovce, ki sta jo začela salezijanca kaplan Ivan Matko v Selah in župnik Anton Cvetko v Medgorjah.

Zvrstile so se takrat prave množično obiskovane nove sv. maše indijskih duhovnikov v posameznih južnokoroških župnijah.

Včasih ljudje obupavajo pri pomoči najrevnejšim po svetu. Desetletja dolgo darujejo in darujejo, svet pa se vedno bolj pogreza v nemir, v krajih, kjer pomagajo, pa stiska narašča in narašča? Ali ni treba ob tem obupati oziroma, kaj lahko premakne pomoč naših ljudi za najrevnejše?

Jože Kopeinig: Tisti, ki želi pomagati ljudem v stiski, bodisi doma, bodisi po svetu, vedno najde pot in sredstva za nesebično pomoč.

Kdor pa noče pomagati, najde gotovo vzroke in izgovore za svojo sebičnost.

Žal vedno in prav v sedanjem času, ko smo upravičeno skrajno razočarani zaradi raznih vojnih spopadov in morij, lahko narašča občutek, da je itak vse zaman.

Prvi pomagajo s svojimi osebnimi prihranki in s srčno prizadetostjo, drugi pa z bombniki, raketami in dronami neusmiljeno rušijo hiše, mesta, mostove, uničujejo polja in naravo, predvsem pa mlada življenja nedolžnih vojakov, a tudi civilne ljudi.

Zame je misel sv. Tereze iz Kalkute obvezujoče navodilo: »Če pomagaš enemu človeku, pomagaš celemu človeštvu!«

Moje izkušnje na tem področju so pač zelo omejene in tudi nimam vpliva, kaj in koga države z geslom »Pomoč za razvoj« dejansko financirajo.

Imel sem kontakt le z našimi slovenskimi misijonarji ali z misijonskimi škofijami v Indiji ali Afriki, ki sem jih deloma tudi sam obiskal in tako spoznaval njihove dejanske potrebe.

Smem z izkušenim prepričanjem trditi, da so naši darovi, ki smo jih pošiljali iz naše celovške misijonske pisarne, dosegli vsepovsod svoje namene in da smo lahko v minulih desetletjih pomagali misijonom pri najrazličnejših projektih.

Gradili smo vodnjake v Etiopiji, posredovali in sofinancirali smo ne vem koliko MIVA-koles, motornih koles in avtomobilov, gradili Koroško vas na Madagaskarju s sedaj približno 570 hišami za najbolj uboge družine – seveda skupaj z misijonarjem Pedrom Opekom. Gradili smo cerkve v Zambiji, v Indiji in pomagali pri šolskih projektih in bolnišnicah.

Ko sem petkrat obiskal Indijo, sem se lahko na več krajih osebno prepričal, da je bil naš bivši šiling takrat tam 20-krat več vreden kot pri nas. Isto velja še skoraj tudi danes, četudi se je marsikaj spremenilo.

Če kdo desetletja dolgo pomaga lajšati stisko v svetu, vidi tudi spremembe v pomaganju. Kako se je pomoč v preteklih desetletjih spreminjala, kaj mora biti po vašem vedno v središču pomoči, da reveži ne bodo zapuščali svojega domačega kraja, kako je treba pomagati?

Jože Kopeinig: Sem realen optimist z različnimi izkušnjami.

Rad citiram koroškega duhovnika, ki je ob slovesnosti po obnovi farne cerkve povedal v pridigi: »Farno cerkev smo lahko obnovili z nasveti bogatih ter z darovi ubogih«.

Za misijonsko pomoč to samo deloma velja, ker so tudi bogati dostikrat veliko darovali. Nekateri bodo mogoče takemu zgledu še sledili.

Doživljam pa dostikrat tudi velika presenečenja, ko je mlada družina, ki si je zgradila hišo, a še ne popolnoma odplačala, darovala za eno hišo na Madagaskarju, kar pet tisoč evrov.

Drugi mi je povedal: Rad bom podpiral misijonske bogoslovce, ker so moji starši spremljali osem bogoslovcev do mašniškega posvečenja. Tudi pri družinski molitvi smo se spominjali »naših novomašnikov«. Podobnih čudežev sem veliko doživel. Nihče teh dobrotnic in dobrotnikov pa ni osirotel, temveč je le obogatil svoje življenje.

Čudeže je treba le videti in biti hvaležen, ker se bodo dogajali tudi še danes in se še dogajajo!

Misijonska pisarna že desetletja dolgo podpira misijonske bogoslovce. Je takšna pomoč v današnjem času še aktualna?

Jože Kopeinig: Pa še kako! Najbolj pomagaš mlademu človeku, če mu pripomoreš do dobre izobrazbe. To velja tudi za Cerkev v misijonih. Mladi duhovniki gradijo Kristusovo Cerkev med domačimi, a tudi misijonarijo po svetu.

Ne samo na Koroškem, prav tako drugod po Avstriji in sploh v Evropi zaznavamo upadanje duhovnih poklicev.

Vsi doživljamo prelomnico in nihče še ne pozna veljavne in splošne rešitve. Ali nam ne da misliti, da med nami že 20 let nismo imeli kake nove svete maše?

Na vsak način postaja svet vedno bolj ena vas in sredi te svetovne vasi Cerkev ni izjema.

Ali se že svitajo določene potrebne spremembe?

Ne vem! Samo to vem, da smo mi sami premalo misijonarični kristjani: da bi namreč svojega verskega prepričanja ne sramežljivo skrivali, temveč ga samozavestneje in srčno izpovedali. Le prepričani prepričujejo in navdušeni navdušujejo!

Večkrat omenjate tudi župnika Vinka Zaletela kot izjemnega navdušenca za misijonsko pomlad med nami na Koroškem: Zakaj?

Jože Kopeinig: Župnika Vinka Zaletela sem zares doživljal kot potujočega misijonarja. Že pred desetletji je obiskal vse slovenske misijonarke in misijonarje po svetu ter sestavil več predavanj z diapozitivi. Kjerkoli je gospod Zaletel kazal svoja potopisna doživetja, so bile farne dvorane nabito polne.

Napisal je tudi tri knjige o svojih doživetjih in srečanjih z misijonarji v Indiji, Afriki in Južni Ameriki.

Župnik Vinko Zaletel je nam odpiral poglede v širni svet in vžigal na Koroškem, a tudi v Gorici, v Trstu in v Sloveniji močne iskre misijonskega ognja.

Imate pred seboj kako sliko, ki se vam je v vašem dolgoletnem misijonskem delovanju še posebej vtisnila v spomin?

Jože Kopeinig: Seveda sem na svojih misijonskih potovanjih v Indiji, na Tajvanu, v Afriki, na Madagaskarju in v Južni Ameriki marsikaj videl, doživel, občudoval in tako utrjeval svojo misijonsko zavest.

Najbolj sta me nagovorila obiska v bolnišnicah oziroma v dispanzerjih za gobavce, takó v Indiji kakor tudi v Afriki.

Občudoval sem sestre – redovnice in drugo osebje, ki so kot angeli oskrbovali te bolnike.

Pri slovesu mi je dejal eden mladih gobavcev: »Hvala za obisk in da ste na nas mislili. Želim vam zdravja in srečno življenje.«

Moral sem hitro ven, ker so mi solze zalile oči.

Na misijonskih potovanjih ste odkrivali svet. Nekaj iskric misijonskega delovanja iz Koroške je preskočilo tudi v Slovenijo. Kaj je vse nastalo v preteklih desetletjih in kaj želite, da iz tega še nastane v prihodnosti?

Jože Kopeinig: Povezanost in sodelovanje s Cerkvijo v Sloveniji je verjetno na misijonskem področju najintenzivnejše. Po prvem vseslovenskem misijonskem simpoziju v Sloveniku v Rimu leta 1981, ki ga je organiziral prelat Maksimilijan Jezernik, smo gospod Ladislav Lenček in gospod Franc Sodja, ki sta nekaj časa preživela v Tinjah, in jaz pripravili drugi vseslovenski misijonski simpozij leta 1986 v Tinjah.

Pol leta prej sva obiskala z nadškofom Alojzom Šuštarjem slovenske misijonarje v Zambiji in na Madagaskarju.

Pri tem simpoziju smo izglasovali štiri pomembne sklepe:

Prvič: ustanovitev misijonske pisarne v Ljubljani,

drugič: združitev obeh misijonskih glasil iz Argentine in Koroške v skupni reviji: »Misijonska obzorja.«

tretjič: ustanovitev MIVE za Slovenijo

četrtič: statut za laične misijonarke in misijonarje ter program za njihovo dobro pripravo za sodobni apostolat.

Sodelovanje z misijonskim središčem v Ljubljani je seveda tudi še danes predvsem glede MIVA-projektov zelo plodno.

Želim pa, da bi še bolj vključili tudi rojake po svetu: v Avstraliji, Argentini, Ameriki in Kanadi v poročilih za Misijonska obzorja, ker je misijonska misel pri slovenskih vernikih po svetu še vedno zelo živa.

5000 hiš v Koroški vasi na Madagaskarju. Kaj sta vas naučila Pedro Opeka in njegovo delo na Madagaskarju, ki je pred nedavnim obiskal Koroško?

Jože Kopeinig: Naš največji socialni projekt je zares Koroška vas na Madagaskarju. Sam se čudim, kako radi pomagajo slovenski verniki na Koroškem pri tej posebni uspešnici. Zahvaljujem se Mirku Bogataju, ki je s posebno filmsko ekipo dvakrat obiskal Madagaskar in posnel dva odlična filma o tem projektu. Oba filma še lahko naročite v celovški misijonski pisarni in si jih doma ogledate skupaj z drugimi!

Tudi avstrijska televizija je pred nekaj leti pripravila zadevno oddajo in s tem ogromno pripomogla, da je ta projekt navdušil toliko ljudi na Koroškem, v Avstriji in čez naše meje.

Naslednji cilj je, da pomagamo zgraditi 600. hišo za uboge družine. Ena hiša stane samo 5000 evrov.

O tem projektu pa smo že dosti poročali in bomo še pripravili kake podporne akcije.

Tako mi narekuje srce, da se zahvalim vsem dosedanjim nesebičnim dobrotnicam in dobrotnikom!

Obisk Pedra Opeka lani jeseni na Koroškem in v Sloveniji pa je znova »podžgal« misijonsko navdušenje in nadaljnjo solidarnostno pomoč našim misijonarjem.

Seveda je več kot umestno, da izrekam tolikim misijonskim prijateljem velik BOG POVRNI za vztrajno študijsko podporo – duhovno in finančno – za že skoraj 4000 misijonskih semeniščnikov, ki smo jih spremljali do mašniškega posvečenja.

S to pomočjo želimo pri Bogu izprositi tudi duhovne poklice med nami, v naši škofiji in v Sloveniji.

Prav tako kot je bilo vaše misijonsko delo življenjska odločitev, je bila taka odločitev biti duhovnik. Kako vam gre kot duhovniku v sedanjem času, ko naša škofija nima niti enega slovenskega bogoslovca in postaja vedno močnejši občutek, da Cerkev doživlja vedno manj zaupanja in verodostojnosti in je potrpežljivost s Cerkvijo pri vernicah in vernikih uporabljena? Kako se soočate s temi krizami? Kje je treba tukaj pomagati?

Jože Kopeinig: Krize nikoli niso samo enosmerne katastrofe. Vsaka kriza poraja pozitivne premike. Močno upam, da se bo iz sedanjega stanja porodilo kaj novega in dobrega. Najbolj si želim, da bi se versko življenje med nami poglobilo, da bi premagali brezbrižno vseenost in živeli hvaležno, veselo in pričevanjsko krščanstvo.

Zgolj s spremenjenimi strukturami barometra vernosti ne bomo dvignili, treba bo gojiti večje navdušenje ter odločnost za versko poglobitev, kakor se nekateri več kot zgledno trudijo za kulturne ter športne dosežke in uspehe.

Preden govorimo o Bogu drugim, moramo sami več govoriti z NJIM in predvsem prisluhniti njegovim navodilom. Naj bi ob tem obveljal naslednji napotek: »S Kristusom na poti k ljudem – doma in po svetu.«

Pa še poglejmo na vaše življenjsko delo. Dušnopastirski urad ste predali v mlajše roke že pred leti. Zdaj predajate misijonsko pisarno, naslednji bo na vrsti Dom v Tinjah. Kako je treba predati življenjsko delo v druge roke? Kako vam pri tem gre?

Jože Kopeinig: Upam, da bom v bližnji prihodnosti eno in drugo izročil svojim naslednikom. Za minulo se Bogu zahvaljujem za vso nebeško pomoč, za prihodnje pa prosim: »Zgodi se Gospod Tvoja volja!«

Kot duhovnik nikdar nisem brezposeln. Dokler bo zdravje dopuščalo, bi se rad posvečal neposrednemu pastoralnemu delu, kjerkoli me bodo potrebovali.

Rad se zahvalim vsem bivšim in še sedanjim sodelavkam in sodelavcem za vzajemno delo in pomoč v pisarnah ter v župnijah, ki se zavedajo, kako je misijonsko delo srčika Kristusove Cerkve.

Pogovarjal se je Vincenc Gotthardt

Pogovor je vzet iz Misijonske priloge.