Ana Grilc, ki je skupaj z Julijo Urban režirala lutkovno predstavo »Frankenštajn«, je ugotovila: »Za lutkovno predstavo je taka snov pravi jackpot«. Zakaj gre? Frankenstein kot briljantni znanstvenik ustvari človeka po svoji podobi. To pa delajo tudi lutke, da vdahnejo kakršnemukoli liku življenje.

Pa najprej začnimo pri kulisi. Dve samostoječi lestvi za beljenje, trak, ki ju povezuje, nekaj belih rjuh, dva stola, citre, rdeči in beli čevlji, domiselne lutke in igralke Timna Katz, Ela Grilc, Brina Čop, Dana Gregorič in Julija Rezar. Naj so še enkrat omenjene rjuhe, ki menjavajo barvo in spreminjajo kuliso na odru. Kdor zmore to, spada med boljše lutkarje v prostoru Alpe-Jadran. In še med premiero lutk mladje ni bilo več mogoče potisniti v kakšen kot odra misli, ta predstava mora na kakšno tekmovanje.

Toda prej še o vsebini. Kaj je sporočilo predstave? Frankenstein, ki ga slavijo kot briljantnega znanstvenika, je obseden z idejo o življenju, ki ga ustvari moški. V laboratoriju ustvari torej bitje brez imena – kreaturo. Zgrožen nad »drugačnostjo« svoje stvaritve, Frankenstein odžene kreaturo stran. Brez besed in osamljeno tava bitje po deželi, dokler ga ne sprejme slepi oče in ga nauči govoriti. A sledi tragedija, saj očetov sin, živčen od hujskanja vaščanov in vaščank, ki prestrašeno zasledujejo bitje, kreaturo spet odžene. Ponovno soočen z brutalnostjo in ksenofobijo, se bitje posveti novemu cilju: ustvarjalec dr. Frankenstein naj mu ustvari popolno žensko. Moška se strinjata, a popolna nevesta noče živeti in se sama uniči. Na koncu imata stvarnik in bitje, gospodar in hlapec, mi in oni, le še drug drugega.

Igra »Frankenštajn« zastavlja vprašanje: ali se ljudje rodijo hudobni ali postanejo hudobni? Kakšen vpliv imajo okoliščine na moralo in na človekovo svobodo? V drami se s to težavo ne bori le bitje, ampak vsi liki.

In kako naj bi bilo drugače? Tudi Koroška se pojavi v predstavi. Včasih se nemščina in slovenščina mešata, »valossn, valossn«, izgovorjeno se sliši kot kakšen pevski solistični vložek, pa tudi »Lipa zelenela je« ne manjka, pa še kakšen Prešernov verz. Tako lutkarice na odru ustvarjajo poseben lik tudi koroškega človeka, pa če je treba, tega pospremijo skozi življenje z melodijo v živo na citrah. »Bil sem dober, hotel sem biti dober,« je eden od stavkov iz zgodbe Mary Shelley, ki je bila osnova za to lutkovno predstavo. Predstava pa je v središče postavila tudi pravice žensk. vg