Sledovi, ki jih je zapustil na glasbenem področju Simon Trießnig starejši v Ločah in okolici, so podobni skladbi, v kateri blagodejno izstopajo nekateri toni, ki naredijo skladbo enkrat­no. Nekaj teh posebnih, včasih zelo tihih tonov sestavlja tudi življenje Simona Trießniga iz Loč, ki praznuje 14. oktobra svojo 80-letnico.

Poseben glas v njegovem življenju je bila gotovo pesem. V srce se mu je globoko vtis­nila, ko je moral kot enajstleten fant z Birotovo družino v prisilno izgnanstvo v Nemčijo in Spodnjo Avstrijo. Tam je slišal slovensko pesem, ki so jo peli v izseljenstvu in jim je bila v veliko uteho. Leta so bila za dekleta in fante izgubljena – brez možnosti za šolanje, nemočni daleč od doma. Izseljencem pa so bile pomembne tri stvari, ki so jim dale vztrajati: misel na dom, skupno petje in molitev. Po vrnitvi iz izgnanstva je bil hlev izpraznjen, a je zavest o koncu vojne in živ­ljenje v svobodi dalo nov zagon. Znova se je začelo delo na kmetiji, v domači cerkvi, v domačem kulturnem druš­tvu. Pri teh začetkih je sodeloval tudi Simon Trießnig.
Takoj po vojni je Simon Trie­ßnig 8 mesecev obiskoval orglarsko šolo v Marijanišču v Celovcu. Eden njegovih učiteljev je bil skladatelj Anton Jobst, s katerim sta se spoprijateljila. »Ker je takrat vsega primanjkovalo, sva z očetom zbirala drva, da sva jih poslala v Celovec in so tam lahko kurili,« pravi Trießnig. Ko tako začne pripovedovati o svoji glasbeni poti, omeni tako mimogrede tudi zgodovinskost dnevne sobe, v kateri sedimo: »Sedimo v sobi, kjer je leta 1979 začel delovati oddelek slovenske glasbene šole Jepa-Baško jezero.« Danes je to dnevna soba in v njej je tudi harmonij, pri katerem je Simon Trießnig presedel kar mnogo časa svojih aktivnih glasbenih let.
Ko je bil star 19 let, je oče Simona Trießniga poslal na kmetijsko šolo v Kötschach-Mauthen. S svojimi 19 leti je bil tam najmlajši dijak. Ko so na šoli ustanovili fantovski zbor, je bil določen za zborovodjo. Tako je prvič postal zborovodja. A ni ostalo le pri tem zboru: ustanovil in vodil je MoPZ »Baški fantje«. Tu je bil njegov mentor France Cigan. Kar kmalu pa ga je čakal nov zborovodski izziv. Skupaj s Hanzijem Gabrielom sta ustanovila zbor »Rožanski fantje«. Ko je Gabriel odšel na Dunaj, je ostal Trießnig sam z zborom in bil nadalje uspešen. To pa pomeni mnogo nastopov in mnogo časa zdoma. Simon Trießnig: »To je bilo mogoče samo s podporo moje žene Ane, ki me je podpirala v moji veliki ljubezen do pesmi, predvsem slovenske.« Treba je še vedeti, da je jubilant Trießnig nad 30 let vodil cerkveni zbor v Ločah in pri njem poje že več kot 50 let. Posebej vesel je, da je zbor prevzel njegov sin Simon, ter da sedaj z vnukinjo Katrino pri cerkvenem zboru pojejo že tri generacije. To, da je bil dolgoletni organist, omeni samo mimogrede.
Ponosen je tudi na svoj pevski solistični nastop kot besednik v Miklovi Zali leta 1951, ki so jo uprizorili cerkveni zbori iz okolice Baškega jezera. Slovenska pesem je očarala tudi nekega zborovodjo iz Kölna. Ta ga je prosil za note slovenskih pesmi in jih je s svojim zborom tudi pel. Ko je nekoč v gostilni zapel pesem »Pojdam v Rute«, je neki moški vstal od svoje mize, prišel k Trießnigu in mu rekel: »Povabim vas na Dunaj.« Ko je Trießnig pogledal vizitko, je videl, da je bil to nekdanji avstrijski minister za socialo Alfred Dallinger. »Tu se vidi, kako vrednost ima slovenska pesem,« pravi Trießnig. Zanj pa pomeni (cerkvena) glasba posebno veselje in vrelec moči: »Pesem odpihne skrbi in daje moč!« Pa čeprav je nad notami pesmi, ki jih je na roko sam pisal, zapisal tudi »zahtevno«, »navdušeno« ali kaj drugega.