V veliko veselje ji je triletna vnukinja Mira. »Ob njej se spet počutim mlajšo in vesela sem, da odrašča v Gradcu z obema jezikoma.« To pravi Marija Zdouc, ki je bila od leta 2003 do leta 2022 skoraj dvajset let predsednica Društva Naš otrok, prej pa že v odboru. Tako ji ta občutek ostajati mlad, ni nepoznan, prav tako pa ne skrb, ponuditi otrokom v otroškem vrtcu Naš otrok vse, da na Koroškem lahko odraščajo z obema deželnima jezikoma: slovensko in nemško.

Pri tem ji je pomemben občutek, ki ga ustvarja med otroki odraščanje z dvema jezikoma. Ko je prevzela predsedstvo Društva Naš otrok, je bila to zanjo tudi neke vrste poklicanost. Njeno delo so spremljale tri hčerke, ki so skoraj desetletje obiskovale vrtec in se v njem zelo dobro počutile. »Občudovala sem sodelavke vrtca, ki so svoje delo opravljale s srcem in strokovnostjo.« Spominja se svoje predhodnice, žal že rajne Marije Šikoronja, ki je z vso predanostjo in skrbjo »postavila dobre temelje za delovanje in razvoj vrtca Naš otrok«. Ob pogledu na svoje delo za vrtec pa pravi, da je bila zanjo funkcija predsednice velika odgovornost. Pomembna ji je bila povezanost med odborom in sodelavkami v vrtcu. V njenem času je vrtec navezal tudi stike s Slovenijo. Prizna pa tudi: »Občasno nas je skrbel finančni položaj.« Ne skriva pa tudi zadovoljstva, ko spregovori o svojem največjem veselju pri tem častnem, a časovno intenzivnem delu: »Največje veselje zame so bile izjave staršev, da otroci radi obiskujejo vrtec in dober odnos med osebjem.« Poudarja tudi, da si je kot predsednica prizadevala za timsko delo.

Pred kratkim je bila spet na obisku pri otrocih vrtca. Pripravili so martinovanje in hkrati praznovali tudi 45. obletnico ustanovitve. Ko je leta 2022 predala predsedniško mesto v varne in skrbne roke Martine Piko-Rustia, se ni umaknila iz odbora. Od takrat dalje je podpredsednica. Na vprašanje, kakšna je njena želja za prihodnost vrtca, je dejala: »Vrtcu želim ohranjanje vedoželjnosti in spodbujanje otrok, da se pogumno odpravijo v svet zunaj doma. Letošnje martinovanje me je še posebej ganilo. Že sam pogled na umetniško oblikovane roke, ki držijo luč, nam daje upanje, da bodo otroci sposobni oblikovati boljši svet, saj so prav otroci naše upanje za prihodnost.«

Marija Zdouc je mati treh hčerk. Čeprav ne živijo več doma, so kot družina zelo povezani. Ko je iz Slovenije prišla na Koroško, je bilo zanjo nekaj jasno: svoje otroke želi naučiti slovensko in »vesela sem, da se z njimi sporazumevam v svojem jeziku«. Prizadevala pa si je, da jim je dala korenine in tudi krila. Družina pa ne bi bila popolna brez moža. Njemu je hvaležna za vso podporo pri njenem delu ter da je lahko razvijala tudi svojo osebnost.

Družina ji je bila vedno pomembna. Sedaj, ko potrebujeta več skrbi njena mama (90) in oče (93), pomaga sestri pri njuni oskrbi. Hvaležna jima je za dar vere, ki sta ji ga posredovala s svojim življenjem. Živita v Sloveniji in tako se njeno življenje dogaja na obeh straneh meje. Sama to opiše kot hojo po grebenu. »Nostalgično sem še vedno navezana na Slovenijo, čeprav se je življenje v zadnjih 30 letih precej spremenilo. Potrebovala sem kar nekaj let, da sem se navadila življenja v drugi državi. Z leti sem pridobila več samozavesti, kar zadeva zavzemanje za slovenščino in vesela sem, da poznam ogromno ljudi dobre volje med slovensko in nemško govorečimi Korošci. Zame sta Slovenija in Koroška kot neka celota, še posebej so mi všeč naravne lepote in prijazni ljudje.«

In kaj ji je pomembno v življenju? »Imeti dober odnos z možem in otroki in z ljudmi, ki jih srečujem. Pri sklepanju odnosov mi pomaga osebna vera, ki me uči poslušanja in mi daje upanje za zadnje obdobje mojega življenja. Vera mi je dodana vrednost in terapija za dušo v težkih časih.«

Pa se vrnimo še enkrat k hoji po grebenu in dodajmo še kuh. Najmanj tisočkrat se je peljala že čez Ljubelj. »To je zame še vedno emocionalno. Rada se peljem v Ljubljano, se pa rada tudi vrnem. Domovino si širim.« Marija Zdouc je rada na morju, včasih tudi v Izoli. »Rada sem na morju, ker vidim v morju prispodobo življenja. Enkrat plima, nato oseka, mirno, valovito, daljno obzorje, obala, globina, vonj …« Vprašanje o najljubšem kraju je skoraj odveč. »Mogoče je moj najljubši kraj ob morju. V življenju sem se večkrat selila. Kot otrok sem živela na vasi v Zasavju, nato v Ljubljani, sedaj Celovcu, kjer sem našla dom. Odhajam in spet rada prihajam domov.« Nekaj pa je ostala njena ljuba navada. Kadar se vrača iz Slovenije, rada vzame s seboj domov kruh. »Kruh me spominja na dom. V hlebu kruha čutim domačnost. Spominjam se babice, ki je sama pekla kruh v kmečki peči. Je vez z domačim krajem.«

Če kdo desetletja dolgo skrbi za slovensko besedo na Koroškem, kot se to dogaja v vrtcu, ta ima povedati tudi nekaj o narodni skupnosti. Marija Zdouc: »Slovenska narodna skupnost, to so kulturni in kreativni ljudje, ki si prizadevajo za ohranitev slovenskega jezika na Koroškem. Pomembna je skrb za slovenski jezik v jaslih, v vrtcih in šolah. Ampak največ lahko naredi za ohranitev slovenskega jezika vedno samo družina. Če ga govorijo doma, bo imel srce.«

Za svet pa si želi, da bi ljudje bili bolj pozorni do sočloveka. »Ljudje naj se ne bi deliti ne na levo na desno in še na kaj. Iskati je treba kljub drugačni miselnosti stvari, ki povezujejo. Treba je med seboj sodelovati. Tisti pa, ki imajo velik vpliv, ti pa naj bi storili vse, da ne prihaja do sovraštva in razkola in nazadnje do vojn med narodi.«

V. Gotthardt