Vse se je začelo s pogledom. Pri MAG – Marjeti Angerer se je ta pogled zgodil v podzemni železnici na Dunaju. »Pogled usmerjam vedno na kraje, mesta, prostore in dogodke, ki so neke vrste vmesni prostori. Te prostore si sama ustvarjam, ker mi omogočajo biti svobodna. V teh vmesnih prostorih nastaja prostor za novo.« Marjeta Angerer je to novo predstavila na razstavi na umetniški železniški postaji v Vrbi. Škoda, da je bil ogled omejen samo ne nekaj ur. Več o razstavi v naslednjem pogovoru z njo.

Kakšna je pot, da najdejo tekstilni »odrezki« svoje mesto na fotografiji ali postanejo umetnost?

Marjeta Angerer: Serijo fotografij »Poezija odpadkov« sem začela ustvarjati že pred tremi leti v digitalnih forumih. Tu ne gre izključno za tekstilne odrezke, temveč za odpadni material nasploh, v katerem zaznam estetsko vrednost in umetniški odraz. Za svoj moto »Bandbreite« pa sem za to razstavo seveda izbrala posnetke odrezkov blaga, preden sem jih pometla v koš za odpadke. Kot umetnici mi je tukaj pomemben tisti moment, v katerem zaznavam estetiko v navadnih vsakdanjih materialih, predmetih ali trenutkih. V moji fantaziji nastanejo iz teh vsakodnevnih stvari eksperimentalne izpeljane umetniške slike. Pri odprtju razstave sem sebe opisala kot »vizualno ojačevalko«, podobno, kakor mikrofon ojači tone, ojačam sama vtise in momente tako, da se jim optično približam. To je bilo najbolje razvidno na razstavi, kjer so fotografije visele na vrvi za perilo, pod njimi na tleh pa originalni odrezki.

Kakšen je vaš odnos do tekstilnih delov, ki ostanejo, ko ste načrtovali in sešili umetniško obleko? Kakšne občutke imate ob njih?

Marjeta Angerer: V umetniškem ustvarjanju se zavestno poslovim od obrtnega tekstilnega kreatorstva. Obleke za človeška telesa so uporabni izdelki, kreiranje je druga dimenzija kot ustvarjalna umetnost. Največja razlika je v miselnem dostopu do materialov, dogodkov, besedil, do sveta okoli nas nasploh. Kot umetnico me s filozofskega vidika zanima vsak material. Konrad Paul Liessman je napisal o vsakdanji estetiki zelo zanimivo knjigo »Das Universum der Dinge – zur Ästhetik des Alltäglichen«, ki je tudi del inspiracije. S to temo se ukvarjam na vizualno-umetniški način.

Kako objekti iz tekstila ali v povezavi s tekstilom lahko opozarjajo na trenutno stanje sveta?

Marjeta Angerer: Moji objekti sploh niso omejeni na tekstilne materiale – čeprav brez njih tudi ne bi mogla, ker so tekstilne površine zame nekaj skrajno čutnega. Moj način izražanja pa je nedvomno in zavestno navdihnjen od oblačilne estetike in izrazne moči. To, kar nadenemo nase skozi stoletja človeške zgodovine, nedvomno vpliva na zaznavanje lastnega telesa in izraža našo osebnost in stališče v družbi. Pri raziskovanju za svoje zaključno delo na področju vizualne umetnosti, sem se ukvarjala s simboličnimi znaki ženskih oblačil skozi zadnjih 500 let. Pri tem sem se osredotočila na simbolično izraznost krinoline in steznika. Pri tem je tudi nastala zamisel za vizualno poigravanje z notranjim prostorom krinoline – kot izraz za žensko vitalno in mentalno potenco, v katero zelo verjamem. Iz 1200 posnetkov sem izbrala tiste, ki so se mi zdele primerne za moto te razstave – »Rockraum/Erzählungen«. Moram reči, da sta bili obe zamisli z velikim zanimanjem zelo dobro sprejeti.