Martin Perčič prihaja iz Mežice, ima dve sestri, je poročen, po izobrazbi je teolog. Teologijo je študiral v Ljubljani, tam je končal tudi magistrski in doktorski študij. Eno študijsko leto je bil na izmenjavi v Gradcu. Med študijskimi leti je bil precej aktiven po različnih župnijah v Sloveniji. »Ker pa v Sloveniji ni mogoče od tega živeti, sem iskal priložnosti onkraj meje,« pripoveduje. Že kot otrok se je pogosto spraševal o globljih življenjskih vprašanjih. »Sam študij teologije ne govori toliko samo o Bogu, ampak bolj o odnosu človeka do Boga in obratno – kako se Bog razodeva človeku in kako ga človek odkriva,« teologija se mu zdi dobra možnost za odgovore na življenjska vprašanja.

Teologija telesa Janeza Pavla II. je bila tema njegove doktorske disertacije. »V vseh teh letih študija se mi je področje medosebnih odnosov pokazalo kot eno najbolj pomembnih področij, v sodobnem času tudi najbolj napadanih področij,« v času raziskovanja pa se mu je postavljalo vedno več vprašanj. Ta tematika ostaja del njegovega vsakdana. Na področju spolnosti se je v Cerkvi pogosto poudarjala samo negativna plat. Janez Pavel II. in že prej papež Pavel VI. sta želela pokazati pozitiven vidik in tudi to, zakaj so na področju spolnosti potrebne omejitve. »Spolnosti ni treba zatirati, ampak ji dati pomen, ki jo ima, tudi dolžno spoštovanje, ne zatiranje,« je Janez Pavel II. pokazal v teologiji telesa.

Kot pastoralni asistent trenutno deluje pri Sv. Jožefu in pri Don Bosku v Celovcu, obe župniji vodijo salezijanci. Salezijansko karizmo je dobro poznal že od prej. Delo pastoralnega asistenta je precej pestro in se od tedna do tedna razlikuje. Letos so že imeli birmo in prvo sveto obhajilo, pred njimi je letos še župnijski praznik, poleti pa načrtujejo tabor za otroke in oratorij. Vključen je v pripravo na zakramente, pomaga pri tedenskih skupinah, veliko dela ima v pisarni in včasih so dnevi precej dolgi, nedelje in prazniki običajno niso prosti.

Velik plus pri svojem delu vidi v tem, da je med ljudmi. Po srednješolski izobrazbi je elektrotehnik, »med elektrotehniko in teologijo so vzporednice,« se zasmeje. O vzporednicah med Slovenijo in Avstrijo pa razmišlja, da je ena večjih razlik, da je v Sloveniji ves verouk v župniji, ne samo priprava na zakramente, kot je to običajno v Avstriji. »Zdi se mi, da smo po vsem svetu v podobni situaciji, kot so bili apostoli v prvem stoletju. Ljudje so verni, ampak je včasih ta vera »praznoverje«. To je dobro uporabiti za izhodišče in jih s tem pripeljati do Boga. Na podoben način kot apostol Pavel, ko se je sprehajal po Atenah in je opazoval razne oltarje, ki so jih imeli stari Grki postavljene v čast različnim bogovom, kjer je opazil tudi oltar postavljen v čast nepoznanemu Bogu. Ta oltar je uporabil za začetek govora o Jezusu Kristusu, da je Jezus dal življenje za nas. To je uporabil kot vstopno točko za evangelizacijo. So možnosti, ki jih lahko tudi danes v Cerkvi uporabimo za vstopno mesto, tista področja, kjer ljudje so.« Ljudje iščejo in »to iskanje je mogoče uporabiti, da ljudi pripeljemo do Boga, ki se človeku razodeva, ki ga tudi človek lahko sprejme. Spoznanje Boga je milost,« spoznanje Boga nam je podarjeno, pripoveduje Martin Perčič, ki verjame, da če je človek odprt za iskanje Boga, ga bo Bog nagovoril. Pa še to je prepričan, da je skupnost pri tem bistvenega pomena, naj pa bi se zavedali, da idealnih skupnosti ni nikjer.