Iris Spitzer

Oseba v žarišču

Odločila sem se za pot ljubezni do knjig

Iris Spitzer je stara 45 let, vendar starosti ne vidi kot poljubno številko, pač bolj kot »level 45«, kjer človek pač je. Od 8. januarja dalje je zaposlena kot knjigotržka v Mohorjevi knjigarni. Živi z možem in hčerko v Velikovcu.

Rojena je v Sarajevu, od leta 1979 do leta 1991 pa je živela v Ljubljani, saj je bil njen oče profesionalni nogometaš v ekipi Olimpija Ljubljana. Zaradi njegove uspešnosti so se mnogokrat preselili, živeli so v Sloveniji, na Hrvaškem, v Turčiji in leta 1991 so prišli v Avstrijo.

Tako je bila tudi njena šolska pot bolj ali manj raztrgana in je obiskovala šolo v Ljubljani, Turčiji in Avstriji. Po maturi na Dvojezični trgovski akademiji je študirala publicistiko in komunikacijske vede. Sicer študija ni zaključila, pravi pa, da se je kljub temu naučila v tej dobi ogromno.

Nikoli se ni bala dela. Lotila se je vsemogočih dejavnosti, od natakarice do prodajalke. Že s šestnajstimi leti je prodajala pomfri, telefone, ter delala kot natakarica. Prva bolj zahtevna zaposlitev je bila na banki, kjer je delala več let kot asistentka vodstvenega oddelka. Nato je bila dve leti doma, ker je postala mama. Po materinskem dopustu je bila zaposlena pri kadrovski agenciji, tam je delala tudi v tako imenovanem »front officeu«. V tej dobi je začutila, da ji v službi nekaj manjka in se je zato odločila vzeti pet mescev zase ter se poglobila v iskanje tistega, kar bi res želela delati. V tem času je prostovoljno pomagala v posebni trgovini, kjer prodajajo oblačila »second hand«, igrače in podobno, in pri tem ugotovila, da še nikoli ni bila tako srečna kot takrat, ko pomaga ljudmi ali ko lahko z njimi komunicira.

Ko pogovor nanese na temo knjiga in branje, ji posebej zažarijo oči. Pravi, če se loti branja, ne more več prenehati. Delala je že v različnih poklicih, ampak šele v knjigarni ima občutek, da je pristala na pravem mestu.

Prvi stiski z branjem in s knjigo so bili že v otroškem obdobju v Ljubljani, tam je celotna družina šla rada v mestno knjižico in se je tako pri njej pričel krepiti pozitiven odnos do branja in do knjige. Iris Spitzer poudarja, da »mi je knjiga zato tako pomembna, ker je to zapisana beseda, misli ljudi, pesmi, literatura, ki je ni mogoče izbrisati. To je popolnoma drug način komunikacije«.

Ko so v Mohorjevi knjigarni razpisali delovno mesto, je zanjo prišla velika priložnost, da končno najde delovno mesto, ki si ga je že tako dolgo želela. Zanjo to ni bil slučaj, to je bilo znamenje. Delo ji je všeč posebej, ker ima priložnost direktne komunikacije s strankami in veliko stikov do ljudi, to pa v raznih jezikih, ne samo v slovenščini ali v nemščini, temveč tudi v hrvaščini, srbščini, bosanščini in angleščini. Knjigotržka kar zažari, ko govori o pozitivnih odmevih, dobrem feedbacku in lepih dogodivščinah s strankami. Zanjo so seveda tudi pozitivni odnosi do sodelavcev.

Na vprašanje, kaj je pomembno v življenju, je razložila, da »obstajata dve poti, ena vodi k strahu in ena k ljubezni. Strah bo celo življenje tu, odločiš pa sam, katero pot si izbereš.«

Najpomembneje ji je, da živi v ljubezni dan za dnem in je hvaležna za vse dobro. »Če se odločiš za ljubezen, se to vidi in jo tudi izžarevaš, kar pozitivno vpliva na okolico.«

Na Novem trgu v Celovcu bo od 24. do 27. julija od srede do petka od 9. do 18. ure in v soboto od 9. do 14.ure največji knjižni bazar Koroške. Kot vsako leto Mohorjeva knjigarna sodeluje skupaj s knjigarnama Heyn in Kärntner Buchhandlung in prodaja najrazličnejše knjige v slovenskem, nemškem in še kakem jeziku za nižjo ceno.

Lara Smrtnik