Ingrid Gasser, odgovorna za park skulptur in kulturno delavnico podjetja Gasser

Včasih je dobro, da kakšen park ni daleč. Ta poseben sprehod po parku skulptur, ki ga je s svojim možem Franzem v preteklih 30 letih uredila Ingrid Gasser, je bil poteben. V njene misli še vedno ni prodrla vest, da bo prejela veliki častni znak dežele Koroške. Za to potrebuje še nekaj sprehodov med skulpturami, med katerimi so tudi dela Valentina Omana, Gustava Januša, Meine Schellander, Gertud Weiss-Richter, Manfreda Bockelmanna, Reima Wukouniga, Gudrun Kampl in mnogih drugih. Ta most, ki ga je leto za letom z veliko natančnostjo in obzirnostjo gradila med umet-nostjo, kuturo, znanostjo in ljudmi v občini ter deželi, je napel lok s podeželja v središče glavnega mesta, natančneje simbolično v dvorano zrcal, kjer bo Ingrid Gasser prejela visoko deželno odlikovanje.

Na klopi pod drevesom s pogledom na skulpture v parku vsakič znova ugotavlja, da se pogled ljudi v teh časih vse intenzivneje oži. V zraku so gospodarske skrbi, ki bremenijo podjetja, velika pa je tudi skrb ljudi, povezana z zagotovitvijo preživetja. Kadar se vse tako oža in vedno več ljudi verjame v nekaj nepreverjenega, »iz takega položaja lahko vodita le kultura in umetnost, saj lahko prav ti dve področji usmerita pogled iz te ožine v širše in svobodnejše razmišljanje«, je izpostavila Ingrid Gasser.

Umetnost je zanjo ključnega pomena, saj pomembno vpliva na sporazumevanje ljudi v deželi. Od deželne politike prav v navezavi na to pričakuje spoštovanje do oseb, ki delajo na področju kulture in umetnosti, prav tako pa tudi do ljudi, ki se za kulturo in umetnost na deželi zanimajo. »Ta misel, pogled ob raznih krizah usmeriti vedno spet na umetnost, vendar ni nič novega. Seveda mora dežela v težkih gospodarskih časih razmišljati, kje je treba varčevati, vendar začeti štediti pri kulturi in umetnosti ni prava pot. Politika lahko s spoštovanjem in postavljanjem kulture in umetnosti na vidno mesto zagotovi potrebno ravnovesje, ki odpira deželi nove poglede za boljšo prihodnost.«

Skulpturni park podjetja Gasser je v središče postavil tudi sožitje del umetnic in umetnikov obeh narodnih skupnosti. Del živete kulture v deželi sta obe narodni skupnosti, še posebej pa slovenska. Ingrid Gasser je v navezavi na to dejala: »Slovensko kulturo in umetnost v deželi mora deželna politika, ne glede na strankarsko pripadnost, obravnavati z dvojnim spoštovanjem. Treba je namreč z vsem srcem nekaj ohraniti, kar je v nevarnosti, da se zgubi, zato mora biti popora za slovensko kulturo v deželi nadpovprečna.«

S svojim vztrajnim delom je Ingrid Gasser in njenemu možu Franzu uspelo dvoje – na vas sta najprej »prinesla« vrhunsko koroško umetnost, nato pa s parkom skulptur poslala poseben signal – ne le v deželo, temveč tudi preko njenih meja. Skulpturni park v vasi je postal pomembna kulturna točka v kulturnem svetu. »Z možem sva v penziji. Če pa gledava na ta skulpturni park, je to pravzaprav najino življenjsko delo.«

Roman Verdel, dolgoletni ravnatelj Slovenske glasbene šole

Kaj vam to priznanje dežele pomeni?
Roman Verdel: Priznanje ima svojo vrednost, ker daje občutek, da se dolgoletno delo za slovensko narodno skupnost s strani dežele Koroške končno le zaznava in honorira. Ni bilo vedno tako.

Kaj si ob tem želite od deželne politike za ljudi v deželi, za slovensko narodno skupnost?
Roman Verdel: Želim si, da bi postala slovenščina v javnosti bolj samoumevna, zato mora pa skrbeti tudi deželna in občinska politika.

Za kaj bi dežela morala imeti več posluha – predvsem na glasbenem in kulturnem področju ter področju elementarne predšolske vzgoje, na katerih delujete?
Roman Verdel: 40 let sem aktiven v Slovenski glasbeni šoli. Doživel sem pogajanja s tremi deželnimi glavarji in deželnimi svetniki, ki so bili odgovorni za kulturo (Wagner, Ambrozy, Haider, Ausserwinkler in Dobernig). Ausserwinkler je bil prvi, ki je imel za nas posluh in nas je podprl. Po njegovi dobi je trajalo do leta 2013, da je deželni glavar Kaiser prevzel odgovornost in našel rešitev. Ta ni bila zadovoljiva, vendar smo leta 2015 postali deželna glasbena šola in sedaj se obetajo končno tiste enote, za katere smo se leta 2015 zmenili (400). To je bila moja srčna želja in smo tozadevno na dobri poti. Kar zadeva predšolsko elementarno vzgojo, sem predsednik treh ustanov – jasli, vrtec in varstvo, skupaj 160 otrok. Želim si predvsem to, da bi končno bilo vse financirano, kot se spodobi. Sami nismo več v stanju, da bi od staršev zahtevali pristojbine, ker je to prevzela deželna vlada. Vrhu tega so se v zadnjih dveh letih povišali stroški za 26 odstotkov. Tega denarja v tej višini niso upoštevali v fondu. Želim si to, da ne bi bilo več treba financirati to dejavnost s privatnim denarjem.

Kaj v deželi na tem področju dobro uspeva?
Roman Verdel: Smo na dobri poti in računam s tem, da se bodo odprta vprašanja pozitivno rešila. Delamo vsi za skupnost. Je pa vedno znova treba opozarjati, samo od sebe nič ne gre.

Bernard Sadovnik, predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk in župan

Prejeli boste veliki častni znak dežele Koroške. Kaj vam pomeni to priznanje?
Bernard Sadovnik: To je seveda spoštovanje in priznanje s strani dežele za delo, ki ga sem doslej opravil bodisi za slovensko narodno skupnost in za sožitje v deželi bodisi za občino. Seveda pa to priznanje velja tudi za vse, ki so me na tej, ne vedno lahki, poti, spremljali, zlasti še ženi Marjani in otrokoma Mirjam in Stanku.

Kaj si ob tem želite od deželne politike za ljudi v deželi?
Bernard Sadovnik: Za ljudi v deželi si želim, da bi spoznali vrednote kulturne in jezikovne ter tudi naravne dediščine. Ohranitev podeželskega prostora in krepitev regionalnih pobud in proizvodov, še posebej kmetijstva in obrtništva, bo potrebno še bolj podpirati. Pomembno pa je pri vsakem dejanju, da je v ospredju človek in ne stranka ali pa ideološko prepričanje. Truditi se moramo za dobrobit vseh.

Kaj pa si želite od deželne politike za slovensko narodno skupnost?
Bernard Sadovnik: Želim si, da bi nadaljevali skupno pot z deželno vlado, da ne samo ohranimo slovenščino, ki po vaseh izumira, ampak da bi velikodušno podpirala vse iniciative, ki omogočajo učenje slovenskega jezika. Posebnost naše dežele je vidna in slišna dvojezičnost, ki potrebuje na vseh ravneh vso podporo in prizadevanje vseh. Zato je v tem trenutku pomembno, da politika omogoča učenje slovenščine od jasli do univerze – in to ne samo na avtohtonem področju, ampak kjerkoli v naši državi starši to želijo. Enostavno potrebujemo velikodušno zakonsko zaščito, ki odgovarja na potrebe današnjega časa.

Če pomislite na svoje delo na političnem področju – za kaj bi morala imeti dežela več posluha?Bernard Sadovnik: Za potrebe podeželskega prostora, ki izumira tudi zaradi odseljevanja mladih iz naših občin. Zavedati se moramo, da bo brez tozadevnega resnega zagona s strani dežele in države izumrla tudi naša enkratna kulturna in naravna pokrajina. Finančna situacija podeželskih občin je v kriznem stanju in nemudoma potrebuje jasne ukrepe, predvsem pri razdelitvi državnih dotacij občinam. Lanskoletni zaključek finančne izravnave naše države je velika katastrofa in pod normalnimi pogoji bi se morali vsi župani prilepiti na cesto pred finančnim ministrstvom in tako izraziti jasen protest.

Kaj v deželi dobro uspeva?
Bernard Sadovnik: Dežela je kljub finančni stiski občinam hitro pomagala po lastnih močeh. Predvsem po lanskoletni naravni katastrofi nam je dežela nemudoma pokrila tozadevne visoke stroške in tudi zagotovila, skupaj z zveznim ministrstvom za kmetijstvo, financiranje načrtovanja in gradnje protipoplavnih zaščitnih ukrepov.

Želite še kaj dodati?
Bernard Sadovnik: Samo s skupnimi močmi, kljub različnosti, bomo sposobni v deželi in tudi v narodni skupnosti zagotoviti ljudem pozitivne perspektive za prihodnost. Trdno verjamem, da se bomo še posebej v slovenski narodni skupnosti sposobni dogovoriti za skupno streho vseh treh političnih organizacij. Vse drugo ne odgovarja več času in tudi ne potrebam in izzivom današnjega časa. Ohranitev naše prelepe materinščine in prizadevanje za dostojanstveno sožitje naj bo vodilo za skupno pot! To smo dolžni našim prednikom in v mojem primeru, kot potomec, tudi žrtvam Peršmanove domačije.

Pripravili: Laura Praster, Alexandra Praster, Vincenc Gotthardt