Kakšno energijo in kakšno moč je imel in kaj vse je napravil za Slovensko gimnazijo in našo narodno skupnost, je ob odprtju razstave v spomin na Joška Tischlerja povedala moderatorka Monika Novak-Sabotnik. Ravnateljica Slovenske gimnazije Magdalena Kulnik je lahko pozdravila veliko častnih gostov in gostij. Razstavo je pripravil Andrej Rahten, oblikovalo pa jo je podjetje ilab crossmedia.Slovenska gimnazija, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Mohorjeva Celovec so v torek, 10. decembra, vabili na odprtje razstave o očetu Slovenske gimnazije, zato je prva postaja razstave prav v tej izjemno pomembni šolski stavbi za koroške Slovenke in Slovence. »Razstava predstavlja življenje in delo politika ter šolnika dr. Joška Tischlerja, ki je s svojim dolgoletnim delom močno zaznamoval koroško družbeno dogajanje. Bil je prvi ravnatelj Slovenske gimnazije,« je povedala ravnateljica Slovenske gimnazije Magdalena Kulnik. Njegova doprsna bronasta skulptura ima na šoli posebno mesto.

Prepeval je Zbor višje stopnje Slovenske gimnazije pod vodstvom Romana Verdela. Anna Ressmann in Simon Kogelnik sta zapela Tischlerjevo najljubšo pesem Sirota jaz okrog blodim. Petra Svoljšak predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, ki je bil soprireditelj razstave, je v nagovoru povedala, da je Joško Tischler izjemno oblikoval preteklost in tudi vplival na sedanjost slovenske skupnosti na Koroškem.

Razstavo je omogočil izjemni zapuščinski dar vnukinje Marice Hartmann. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je denarno podprl razstavo in urejanje spletnega arhiva.

Ravnatelj Mohorjeve družbe Franc Kelih je svoj nagovor začel s pomenljivimi besedami: »Dr. Joško Tischler bi se danes veselil, če bi videl na šoli, katere pobudnik je bil, toliko slovenske mladine, ki se izobražuje v maternem jeziku, si pridobiva znanje in širi obzorje.«

Kelih je opisal Tischlerjevo delovanje: »Dogodki med drugo svetovno vojno in po vojni so Tischlerja prepričali, da je mogoče približati oba naroda v deželi le, če dá šola otrokom subjektivno in objektivno sposobnost za medsebojno poznanje in spoštovanje. To pa naj se doseže v znanju obeh jezikov. Z najožjimi somišljeniki je Tischler izdelal osnutek odredbe za obvezno dvojezično osnovno šolo, kot si jo je zamislil po švicarskem zgledu.«

Tako je dosegel, da sta obe šoli leta 1955 dobili pravico javnosti.

Že pred ustanovitvijo Slovenske gimnazije se je Tischler močno angažiral za podporo šolskim sestram na šolah v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu in v Št. Rupertu pri Velikovcu. »Tako je dosegel, da sta obe šoli leta 1955 dobili pravico javnosti. Leta 1947 je zaprosil šolske sestre v Št. Rupertu, naj molijo za ustanovitev Slovenske gimnazije. Očitno se je dobro zavedal zahtevnosti projekta,« je dejal Kelih in nadaljeval: »Prva seja učiteljskega zbora Slovenske realne gimnazije v Celovcu je bila sklicana za 24. junij 1957. Šolsko ministrstvo ji je z dekretom 28. julija določilo prostore na celovški realki Lerchenfeldstrasse 22. Ob prvi maturi leta 1963 je Državna realna gimnazija za Slovence dosegla število osmih razredov. V desetletju Tischlerjevega ravnateljevanja je Slovenska gimnazija zrasla na 15 razredov s 398 učenci in 22 profesorji. Slovesno odprtje novih prostorov Slovenske gimnazije 18. junija 1975 je sicer Tischler dočakal, ko je bil že v pokoju.«

Med pismi, ki so se ohranili v družinski zapuščini, posebej izstopa rokopis, ki ga je na dan Tischlerjeve smrti napisal Janko Messner, koroški slovenski literat in profesor na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Med drugim je Tischlerju zapisal: »Imenujejo te očeta te naše gimnazije. Pravi oče skrbi za vse člane svoje družine, tudi za svoje 'izgubljene sinove'. Ti si se trudil. Nesebično. Zato si dajal drugim priznanje za trud. Tvoje geslo je bilo: najprej služba, potem družba. Bil si priden ko mravlja, učil revne dijake zunaj šole zastonj. In jih nasitil. Če je bilo treba, si za našo gimnazijo garal.«

Tischler si je najlepši spomenik postavil sam, in to je Slovenska gimnazija.

Marica Hartmann, Tischlerjeva vnukinja, in Andrej Rahten, avtor razstave in velik prijatelj koroških Slovenk in Slovencev, sta skupaj odprla razstavo. Na odprtju so bile prisotne štiri generacije Tischlerjeve družine, tudi Tischlerjeva prapravnukinja. Rahten je ob pripravi razstave čutil veliko spoštovanja do Joška Tischlerja. »Tischler si je najlepši spomenik postavil sam, in to je Slovenska gimnazija,« je dejal Rahten. V kuratorskem odboru nove razstave so: Andrej Rahten, Franc Kelih, Petra Svoljšak, Marica Hartmann, Jan Bernot, Hanzi Filipič in Franz Tomažič. Razstava bo potovala še na druge kraje Tischlerjevega delovanja ter v Ljubljano in na Dunaj.

Politik in šolnik dr. Joško Tischler (1902–1979) je s svojim dolgoletnim delovanjem močno zaznamoval koroško družbeno dogajanje. Tischler je v svoji bogati poklicni karieri kot učitelj matematike in fizike poučeval v Celovcu, štajerskem Fürstenfeldu, Beljaku, med drugo svetovno vojno pa v Bregenzu. Že v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja je pustil pomemben pečat v družbenem delovanju koroških Slovencev, od leta 1937 je bil namreč predsednik Slovenske prosvetne zveze. Leta 1949 je bil med ustanovitelji Narodnega sveta koroških Slovencev, ki ga je kot predsednik vodil do leta 1960, nato pa še v letih 1972–1976. Velja za »očeta Slovenske gimnazije«, od leta 1957 do leta 1967 je bil namreč njen ustanovni ravnatelj. Tischler seveda ni edini politik, ki je s svojim delovanjem pomembno vplival na razvoj koroških Slovencev v 20. stoletju, vendar je med vsemi ostal v zgodovinski zavesti najbolj prisoten.

Razstava, ki je nastala ob 45. obletnici Tischlerjeve smrti in ob bližajoči se 50. obletnici selitve Slovenske gimnazije v nove prostore temelji predvsem na arhivskem gradivu, ki ga je raziskovalcem dala na voljo njegova vnukinja Marica Hartmann.