Sposobnost, da si rahločutno piše z duše bolečino, skrbi, tudi predstave, upanja in sanje, je pri gospe Luise Maria Ruhdorfer očitno dobro izoblikovana.

Napisano in povedano je odslikava širne in globoke duhovne krajine. Bogate življenjske izkušnje, velika dela, tudi osupljivi udarci usode spodbujajo avtorico k pripovedovanju, povsem verodostojno, nič izmišljenega ali izumljenega ni vmes. Spopadanje z vsem, kar je doživela in utrpela, je za pripovedovalko dokaj utrudljivo, enako kot raznolika gledanja in nazori bližnjih enako kot nekoliko bolj oddaljenih soljudi, včasih je to zanjo celo potrata energije. Kadar ima avtorica občutek, da kadar za svoje znanstveno in kreativno razpravljanje ne najde primernega poslušalca, seže po papirju ali zažene računalnik. Tadva sta potrpežljiva in odprta za sprejemanje. Luise Maria piše; kdor piše, misli. To je to, ne trženje lastne osebnosti.

Knjigo je treba brati. Kdor poskusi vsebinsko obnovo pričujoče „Pripovedi o posrečenem življenju“ ter vseh drugih ali se loti opisa, ocene, presoje, obtiči pri številnih ključnih mestih, ki silijo k razmišljanju. Uboštvo in manjkajoča medčloveška toplina sta bila zgodnja spremljevalca dekleta, ki je doraščalo v dveh svetovih, v slovenskem in nemškem. Dognanje Ilse Eichinger je utegnilo kdaj tudi Luise Maria Ruhdorfer rojiti po glavi: Vsako rojstvo je pravzaprav preveč zahtevan nesmisel. Treba bi bilo človeka vsaj vprašati, če ne bi raje izostal. O vsem se podvomi. Celo o tem želi priti avtorica na čisto, ali se je mogoče istovetiti z imenom, ki je bilo izbrano zate, in sprejeti ali zavreči zamisel njemu pripadnega poslanstva. Da od staršev izbrano ime „Alojzija“ ni bilo pripuščeno, ker je krajevni matičar v takratnem nemškem seznamu imen mogel najti le „Luise“, je druga zgodba. Trohico domovine je kot kaže le našla v vasi svoje matere Alojzije Angele Hasenbichler, roj. Gastl. Šteben pri Bekštajnu je za Luise Marijo kraj zgodnjega otroštva, v katerem občuti nekaj topline še v zrelih letih in jo občuteno posreduje tudi svojim otrokom.

Zdi se, da je Luisina mati, ki je prav na sveti večer mlada zamrla, zmeraj nadnaravno prisotna. Kot da bi sedela na robu postelje spremlja čutenje, mišljenje, delovanje in sanje pišoče. Po izgubi najljubšega človeka pripisuje otrok prenašanje družinske čustvene zmrzali in dušečega uboštva, prav tako kot čudežna naključja, globoki veri v Boga. Očetove solze ob materini smrti in malo navrh babica na mrtvaškem odru neoporečno nakazujejo, da se pot dekleta usmerja v novo, težavno smer. Življenje z očetom in mačeho v Labotski dolini na eni in poletja, ki jih izmenično preživlja enkrat pri eni, potem pri drugi teti v Štebnu, na drugi strani ustvarjajo napetostno polje. Na njem mimogrede vzklijejo korenita filozofska razglabljanja, domiselne psihološke razčlembe in inteligentni zaključki. Vsega tega ne razprostira občutljivo pred seboj. Ni treba razumeti številnih podob v glavi ter duševnih ran, da jih ponotranjiš. Kar te ne pokonča, le krepi!

O dveh tragično prepletenih življenjskih usodah pripoveduje v domnevno izmišljeni „Zgodbi o izdajstvu in prizanesljivosti“. Navidez izmišljena zgodba slika težavni predvojni čas, strašno vojno ter njene neozdravljive dolgoročne posledice. Namerno zastiranje s ponaredbo dogodkov, ki merijo na osebe, povezav in imen ostaja prosojno; zaklepanje očitno namenoma ni povsem nepropustno.

Opletanja Jörga Haiderja proti slovenski narodni skupnosti so privedla Luise Maria Ruhdorfer do trdne odločitve, da se v postavni starosti začne učiti slovenščino na najvišji ravni. Primerljivo refleksno dejanje se verjetno ni zgodilo še enkrat. Ne gre le za znanje jezika, temveč za protest in neuklonljivo solidarnostno sporočilo. Po tistem ni mogoče več zaustaviti znanstvenega in književnega ustvarjanja avtorice. V diplomski nalogi se spoprime s Štebenskim pasijonom in objavi znanstveno delo „Das Passionsspiel ‚Terpljenje in smrt Jezusa Kristusa‘, St. Stefan bei Finkenstein, 1931“. Preučevanje zgodovine Koroške spremlja spoznavanje družinske zgodovine. Pisma starega očeta iz taborišča Dachau, tete Roze iz taborišča Ravensbrück in njenega moža, strica Hansa, iz vojaškega pripora v Inssbrucku pa so tako mučna, da je bila doslej opuščena temeljita predelava. Raje se Luise Maria Ruhdorfer posveča študiju literature. Prav s Florjanom Lipušem se prične spoprijemati, čigar absolutna nespravljivost ji nikakor ni všeč. K promociji nastopi z doktorskim delom „Lipušs Identitätenkarusell“, ki je od leta 2010 pod naslovom „Lipušs Identitätenkarussell. Eine Untersuchung über den Umgang mit Eros, Pathos und Thanatos“ na voljo kot publikacija. Treba je računati še z marsičem, kajti tok energije te edinstvene ženske še ni usahnil.

Človek s svojimi bogatimi doživetji in izkušnjami je odprta knjiga. Z odhodom se bo nepreklicno zaprla, za nikogar ne bo več dostopna, tudi za potomski zarod ne. Avtorica meni, da so se v njej sami ves čas odvijale določene stvari. Vprašanje, ali lahko spominjanje ali odrešujoče pozabljanje leči rane, ostaja tudi v primeru Luise Maria Ruhdorfer odprto. Vendar vsebujejo njena zrela razmišljanja o političnih reformah, o možnostih izobraževanja in socializacije, tudi o verskih vprašanjih in duševnem življenju mnogo snovi za pretres. Ni čudno, da svoje misli vmes zgosti. Z delom „klagen-fragen-plagen. Nachdenk-Reime und Vordenker-Träume“ (2010) je v knjižni obliki na voljo zbirka refleksijske lirike, v kateri najdemo številne filozofske sledi.