Na Koroškem je Vinko Möderndorfer najbolj znan po knjigi »Koroške pripovedke«. Zbiral jih je v domačem kraju Dule v Ziljski dolini, v okolici in po vsem Koroškem. O njem je bil posnet dokumentarni film in izšel je zbornik. Vnukinja Vita Mavrič in vnuk Vinko Möderndorfer sta v zadnjih letih to osebnost vrnila v spomin slovenskega naroda. Prisluhnili smo Viti Mavrič in objavljamo nekaj odlomkov iz tega, kar je pripovedovala v Celovcu in na Bistrici na Zilji, kjer sta bila predstavljena film in zbornik.

Z bratom Vinkom nisva vedela o najinem dedku Vinku Möderndorferju popolnoma ničesar. Oba sva odraščala z dvema gluhima tetama.

Moje raziskovanje se je začelo pravzaprav iz vzgiba, da smo pripravljali simpozij o mojem dedku Vinku Möderndoferju.

V čudni življenjski situaciji sem kar precej zbolela in seveda ljudje se začnemo spraševati, zakaj jaz, čemu, kako, … In takrat me je začelo pestiti najprej vprašanje matere, kaj se je z njo dogajalo, potem kaj se je dogajalo z gluhima tetama, zakaj se nista nikoli poročili. Od mojih ni živel nihče več in vse je prišlo predme kot moje ogledalo in vprašanja so bila neskončna. Potem sem začela brskati pri bratu, kaj ve, zakaj se tega ne spomni, zakaj … in sva ugotovila, da oba ne veva o najinem dedku prav nič. Vedela sva, da je dedek zbral in napisal te koroške pripovedke, o katerih gospa in gospod Gotthardt tako lepo pripovedujeta, da veva tudi za Mojco Pokrajculjo, ki jo je dedek zapisal, ker sva z njo odraščala in rasla z vsemi koroškimi pripovedkami. Bica mi jih je brala pred spanjem, mi pripovedovala uroke. Počasi sem zaspala. Bila sem otrok polna domišljije in bica se je ukvarjala tudi z zelišči, z ljudsko medicino. Do 17. leta, ko je bica umrla, ne vem, če sem užila kako zdravilo, neprestano sem pila kakšen čaj in bila v zeliščih, v urokih in vražah.

Sem umetnica in ne vem, kako odkrivati zakrito o svojem dedku. V glavnem sem v joku prihajala k bratu, vsakič ko sem odkrila kaj še težjega, še strašnejšega od prejšnjič. Brat je bil šokiran, ker je odkril: midva sva ves čas živela v strahu, cela družina je odraščala v čudnem molku, molku, ki nas je zaznamoval, najprej z dvema gluhima tetama. Nam bica ni povedala nič, najina mati na smrtni postelji tudi ni povedala nič, ampak v zraku je ostala teža, črnina, žalost, življenje brez prave vedrine.

Hotela sem izvedeti več o identiteti, to je bilo vedno v meni. Naivno, zelo naivno sem napisala državnemu arhivu pismo: Sem vnukinja Vinka Möderndorferja starejšega. Vedela sem, da je bil učitelj, vedela, da so živeli nekaj časa v Mežici, potem spet drugje, da je bil etnolog, da je zapisoval koroške pripovedke in da je pristal leta 1958 na Golem otoku.

Mogoče se najde kaj o njem v kakem arhivu. Čez 14 dni so mi odpisali pismo, v katerem sporočajo, pridi, absolutno ni problema, in sem šla. Zdaj prideš v ta državni arhiv, kjer v čitalnici sedijo etnologi in zgodovinarji. V kotu te čitalnice je sedel gospod, taka filmska knjižna miš v plavi kuti, rokavice do komolcev z malo daljšimi kodrastimi lasmi z bifokalnimi očalci in me tako pogleda, ker sem stala sredi te sobe in nisem vedela, kaj naj počnem. Rekla sem, jaz sem ta in ta. Da, Möderndorfer, ja tule. Tele škatle. Čakalo me je osem škatel, meter krat meter. Mislila sem, da me bo zadela kap. Kaj je naredil ta človek, je bil kriminalec? Kaj naj naredim? Rekel je: to pa morda vi veste, če ste sem prišla. Jaz sem se skoraj zjokala, ker nisem vedela kaj. A vi res nič ne veste o njem, je vprašal. Rekla sem: Skoraj nič ne vem o njem in absolutno nič ne vem, kako naj začnem. Vsi dokumenti imajo vonj po zgodovini. Ko je potegnil ven prvi snop, trd karton spredaj in zadaj, vmes pa trakec. Zdaj naj jaz iz teh osem škatel zberem zgodovino moje družine? V bistvu sem šla iskat odgovore na mojo mater, našla sem dedka in odgovore na vso družino in tudi na moj lastni DNK, na katerega sem danes zelo ponosna. Odločila sem se, da bom iskala, tako da bom pač na stran dajala liste, kjer piše Vinko Möderndorfer. … Povsod je pisalo Vinko Möderndorfer. Potem pa se je začelo kot Pandorina skrinjica odpirati in jaz sem se izgubila. Popolnoma sem se izgubila, ker je vsak listič del neverjetne zgodbe. In tu se je zgodba začela. Začela sem po poglavjih skupaj dajati, kdo je bil, kaj je počel, .. silno pretresljive stvari sem odkrivala. Z bratom sva naredila uro in pol dog film, pa so rekli na televiziji, da morejo pokazati samo 50 minut. Film sva morala na novo zmontirati. Scenarij sem pisala, tako da vnuk in vnukinja raziskujeta zgodovino. Nastal je portret.

Moj dedek je bil Maistrov borec, Maistrova desna roka, nastanjen je med cono A in B. Babica pa je bila Maistrova tajnica. Tipkala je z desetimi prsti, to je bilo zame fascinantno. Z dedkom sta se spoznala v Velikovcu, šla sta v Mežico, kjer je učiteljeval. Rodila je tri otroke, vse v Mežici. Tam je zgradil šolo. V tej šoli je zgradil gledališko dvorano, javno kuhinjo, javno kopalnico, na prvem mestu higiena in hrana, vsi otroci so mogli hoditi v šolo. Ko je prišel v Mežico, je organiziral skupaj s Prežihom shode. Ustanovila sta stranko in zmagala in prisilila angleške lastnike rudnika, da morajo dati določen delež za gradnjo šole in vodovoda.

Dogajale so se razne korupcije. Ko je zaslutil, da se ga bo verjetno stisnilo v kot, je vse objavil v knjižici »Boji in napredek mežiških rudarjev«, v kateri je objavil vse dokumente, so se vsi postavili na glavo in tako je pristal v zaporu. Ko so ga izpustili, so pričakali Mežičani s konjem in vozom, okrašenim s cvetjem. Preživljali so med tem tudi njegovo družino, saj je bica ostala brez prihodkov. Če piše bici, ne piše, kako živiš, kako je z otroki, kako se preživljate, imate kaj za jesti, ampak piše ji drugače: Spoznal sem ljudi iz Primorske in še od kod, prosim pošlji mi papir, da bom lahko opisal folkloro. Ko se je vrnil iz zapora, niti en dan ni učil v tej fantastični šoli, ki jo je zgradil. Stara modrosti pravi, da mora moški storiti tri stvari v življenju: zaploditi otroka, zgraditi hišo in posaditi drevo. Zgradil ni le hiše, ampak celo stavbo, šolo. Napisal je mnogo knjig in bil je človek v vsakem trenutku. In ena od zgodb, ki se je mene zelo dotaknila, ko je s Prežihom snoval reševanje sveta, je bila naslednja. Bica je imela vedno pripravljen kovček z najnujnejšimi stvarmi za otroke, če bi bilo treba zbežati. Na hodniku je stala stara stenska ura, ki jo je podedovala kot najstarejša hčerka. To uro je imela tam in spodaj kovček, če bi kdaj bilo tako daleč. Takrat bo pograbila kovček, otroke, uro bo prodala, da bo imela za mleko za otroke in se bodo znašli. Eno noč so prileteli sredi noči in si lahko predstavljate, kakšne so bile zime leta 1920 pod Peco. Sredi noči so prišli prijatelji in rekli Vinku Möderndorferju: Beži, prišli bodo po tebe. Bica je pograbila vse tri otroke še v pižamah, vsi trije so imeli škrlatinko in visoko temperaturo in kovček ter uro in so bežali v gozdove. Otroci so imeli vročino. Moja bica se je šolala pri urušlinkah in ko so prišli do samostana, je potrkala na vrata in je nune lepo prosila, da jih sprejmejo. Glejte, bolni so, prišla bova po njih. Ko sta se vrnila, so bili vsi trije gluhi, so kričali in jokali, ko so jih zagledali. In nuna je rekla bici: gluhi so.

Ko je bilo konec vojne, je rekel moj ded in še nekateri, zdaj bomo gradili novo državo, zdaj bo pravica za vse. Prva stvar, ki ga je strašno prizadela, je bilo, da so hoteli uničiti Mohorjevo družbo. Potem so se začele te neljube stvari. S še nekaterimi je napisal pismo, kaj se dogaja. Udba. Goli otok. Tam leto in pol v samici. Ne morem popisati, kako je to zgledalo. Ko sem zbirala material, je to nekaj tako strašnega, to je razčlovečenje, to uničenje vsega človeškega v človeku, je bilo tako strašno, … ne morem vsega povedati. … tega je toliko, sploh ne vem, kdaj sem to vse zbrala, tri leta sem bila samo v tem … Mlajši sin pravi, da se od tega obdobja spomni samo nečesa, da sta bratca prišla z zgornjega nadstropja hiše in da je bilo v kuhinji na tleh cel kup papirjev in vmes jaz in sem samo jokala.

Mene je pograbila sveta jeza, zdaj pa do konca, čisto do konca, ker moj dedek je dobesedno zradiran iz zgodovine. Ta človek je za to državo, ta resnični domoljub, naredil toliko, ampak je bil preprosto na koncu zradiran in družina je trpela lakoto. Našla sem dokumente, ker prosi narodopisni oddelek na SAZU, če bi mu lahko odkupili delo, ki ga jim je poslal, zaradi tega, ker nima več za živeti, nima za jesti, sicer pa ima neke materiale, ki so zelo dragoceni, ampak jih bo moral prodati NUK-u, čeprav NUK ponuja zanje bedno ceno, ampak to je bolje kot nič. Na koncu je samo še hiral in umiral, zaprl se je v stanovanje, verižno kadil in samo še pisal. Umrl je dedek nekaj dni pred rojstvom mojega brata v maminih rokah. In mi smo od takrat naprej živeli v tem ustavljenem trenutku, ki je trajal v nedogled. Ko je najina mama umrla, sem se jaz zelo zlomila, ker ni bilo jasno, zakaj do konca ni povedala nič in takrat sva se z bratom objela in on je rekel, veš kaj, če ne bi bila ona takšna in če ne bi odraščala v taki družini, jaz ne bi napisal nobenega stavka in ti ne bi stala na nobenem odru. Tako je to. Mogoče sva res imela ta umetniški gen, pisateljski, igralski, glasbeni in pa še kakšen v sebi in verjetno sva se lotila umetnosti, ker ti umetnost ponuja upanje v tistem odraščajočem obdobju. Ne vedoč čemu ta tihota okoli naju dveh, sva nujno potrebovala upanje. Moja stara mama je umrla, ko sem bila stara 17 let, imela je težave s srcem, kot da bi slutila, da odhaja, je morala nekaj povedati. Ene stvari ti moram povedati, ne bom jih tvojemu bratu, veš, ženske moramo imeti red v življenju in moraš vedeti … Skušala je nekaj razložiti, vse je bilo v celofan zavito, nisem dosti razumela, ker nisem imela nobenega pojma, šele pozneje z zamikom časa, sem dojela, da mi je bica dala ogromno napotkov in znamenj, ki jih takrat nisem znala razbrati. Ampak ta bica, moj heroj, ta življenjski angel varuh moj, je rekla na koncu, ko mi je približno orisala težo življenja, za katero jaz do 17. leta nisem vedela, da obstaja. Ona je rekla. Veš, moje življenje je bilo zelo težko, veliko je bilo grenkega. Pogledala mi je v oči in rekla: Ampak veš, sem postala taka krasna ženska.

In na koncu čisto na začetek. V Dule v Ziljski dolini, v rojstno hišo Vinka Möderndorferja. Filmska ekipa snema za film. Ta prizor gre do srca. Vnuka Vinko Möderndorfer in Vita Mavrič se dotikata rojstne hiše dedka.

»Ko sva se dotikala te hiše, sva oba jokala in nisva mogla verjeti, da je vse res. V otroštvu in odraščanju nisva vedela nič. Tudi ne, da je Ziljan. Zdaj ko je ta tragična zgodba doživela srečen konec s filmom in knjigo, še posebej čutim to koroškost v sebi. Ta je bila vseskozi prisotna v naši družini, pa vendarle če drugače ne po hrani, po pripovedih, zgodbah, v kaki besedi … Na nezavedni ravni smo živeli v tem duhu, ki pa se je nekako ustavil. To zavedanje korenin je prišlo šele z dedkovo zgodbo na površje. Najmočnejša korenina je bila vedno ta prečudovita bica, zavedna Slovenka, temelj te družine, trda opora mojemu dedku in v bistvu steber vseh nas.