»Narod – zdravo drevo raste iz zdravih korenin« je bilo geslo prireditve ob kulturnem prazniku v Domu v Tinjah v nedeljo, 28. januarja 2024. Slavnostni govornik Christian Urak je kar na začetku svojega govora pomislil na lipo, »simbol slovenskega naroda«, ki potrebuje »dobro zemljo, da lahko razprostira svoj močno razviti korenski sistem, ki daje lipi stabilnost. Korenine lipe izkazujejo, da so hkrati široke in globoke, tako da korenski sistem lipe tvori obliko srca. Prav tako imajo tudi listi obliko srca.« Lipa pa je bila že pred njim pomemben dejavnik te prireditve. Nastopila je Vokalna skupna Lipa pod vodstvom Dominika Hudla, prav tako pa je Kulturno društvo Lipa z Domom v Tinjah soprireditelj te prireditve. To pa ne le letos, temveč že dolga leta.

Slavnostni govornik je ob drevesu lipe in njenih koreninah zbranim odkrival tudi najpomembnejše korenine, ki jih krepijo od rojstva dalje tudi stari starši in starši, pa tudi »korenine, ki so nevidne, a nudijo hranilo za vse življenje.«

Vokalna skupina Lipa je zbrane v dvorani pozdravila s pesmijo, ki jo je napisal Lovro Kaselj in uglasbil Anton Nagele »Pesem mladini«. Kar je bilo sicer v navadi, da je vodja zbora Dominik Hudl stal ob strani in bil sopevec skupine, se je spremenilo. Ker so v skupini pognali korenine tudi mladi pevci in pevke je moral stopiti pred zbor in dati pravi takt. Prav tako je bil razveseljiv tudi nastop Dua Verena in Darja, to je Bistričnikovih deklet, s kristalno čistima izvežbanima glasovoma. S svojim nezamenljivim melosom je zbranim bogastvo pesmi tudi domačih pesnikov in skladateljev (Andrej Kokot, Milka Hartmann, Roman Verdel) predstavila skupina Akzent pod vodstvom Anice Lesjak-Ressmann. Na koncu pa so zapeli vsi nastopajoči skupaj z zbranimi v dvorani »Zdravljico« pred sliko pesnika Franceta Prešerna, avtorja te pesmi, tiste rahle korenine, ki povezuje Slovence, kjerkoli že živijo na svetu.

Christian Urak

»NAROD – ZDRAVO DREVO RASTE IZ ZDRAVIH KORENIN«

Lepo pozdravljeni vsi navzoči. V čast mi je, da smem tukaj v Tinjskem domu za vas spregovoriti nekaj besed.

Ko sem izvedel, kakšen bo naslov prireditve »Narod – Zdravo drevo raste iz zdravih korenin«, sem pomislil takoj na lipo, saj je ta izjava neposredno povezana z njo. Lipa je simbol slovenskega naroda. Lipa je ime društva, ki prireja to prireditev. Lipa potrebuje dobro zemljo, da lahko razprostrira svoj močno razviti korenski sistem, ki daje lipi stabilnost. Korenine lipe izkazujejo, da so hkrati široke in globoke, tako da korenski sistem lipe tvori obliko srca. Prav tako imajo tudi listi obliko srca. Poznam nekaj ogromnih lip, ena npr. stoji pri našem sosedu v Nagelčah. Prepričan sem, da v tem trenutku vsak od vas misli na kako veliko lipo, ki jo pozna. Stare lipe imajo ogromno krošnjo. To je vzrok, da so jo slovenski kmetje vsajali na poljih, da je kmetom ob spravljanju sena nudila senco in počitek. To je bil kraj srečanja slovenskih kmetov in kmetic. Prepričan sem, da so v sencah lip nastajale najlepše narodne pesmi in najlepši verzi slovenske literature. Ne smemo pozabiti, da so prav preprosti kmetje predniki slovenskega naroda. Korenine našega naroda so. Treba je samo pogledati v literaturo. Tako so bili kmetje starši številnih znanih slovenskih avtorjev, kot so France Prešern, Simon Gregorčič, Josip Jurčič in Fran Levstik, vsi so bili iz kmečkih slovenskih družin. To so bile revne družine. Tudi znani Ivan Cankar je odraščal v zelo revnih okoliščinah.

Na splošno si lahko dobro predstavljam, da je po trdem delovnem dnevu kmet legel proti večeru v tako senco in zaspal. Padel je nanj listek lipe, srčne oblike in ga zbudil. Ko ga je videl, je nastala pesem kot:

»Eno rožco ljubim, v mojem srcu spi,

koder grem, me spremlja, meni se smeji.

dom njen pri otrocih in v nebesih je,

ljuba zadovoljnost rožci je ime.«

Ko sem bil otrok, mi je to pesmico prepevala babica.

Oglejmo si korenski sistem lipe, ki ima obliko srca. Te korenine hranijo celotno lipo. Na površju jih ne vidimo. Koga torej objema to mogočno srce, ki hrani nas Slovence? To je zelo raznoliko, a vsak naj sam pomisli. Pri meni je to bila babica, ki mi je dala veliko nasvetov. Bila je preprosta kmetica, a modrost in zadovoljnost je nosila v srcu. Veliko je delala pri nas v kleti in pripravljala kmečke izdelke za kmečko tržnico. Ko sem jo šel kot otrok obiskat v klet, so se ji tako posvetile oči, ker se je zelo razveselila mojega obiska. Točno vem, kako mi je rekla: »Christian, to je pa tako lepo, da ti name pogledaš. Tolikokrat sem sama spodaj.« Kaj sem se naučil iz tega preprostega stavka? Ni lepo biti sam. Ob obisku ni treba spregovoriti veliko besed. Če imaš ob sebi ljubljenega človeka, je prisotnost več kot dovolj. Zelo je bila srečna, ko sem jo obiskal, vedno.

Ista babica me je učila, ker sem bil kot otrok hitro jezen, kako naj obvladujem svojo jezo. Kazala mi je, mislim, da je bilo tudi v kleti, kako naj jezo enostavno pogoltnem s slino. Dodala je, da iz jeze nič dobrega ne zrase. Spominjam se, da sem to še večkrat tako delal, tudi še nekaj časa po babičini smrti v letu 2002. Ta nasvet mi pomaga do danes. Tudi danes me včasih v notranjosti prime jeza. Danes pa vem, da ni bilo odločilno, da pogoltnem jezo, ampak trenutek pomisleka. Preden danes odreagiram, vedno malo počakam. Sprašujem se, ali je res tako hudo? Misel na revne na našem svetu splahni jezo v meni, se razreči kot v prebavnem sistemu, bi dejala babica.
Meni so pravili, da je zaspala babica v postelji. Menda je stegnila roke in objela Marijo, ki je prišla po njo. Sam sem ta dogodek zamudil za par minut, ker sem bil še v Celovcu in sem tam ravno hodil v drugi razred Slovenske gimnazije.
Babica je delala vse življenje, a roža, ki se imenuje zadovoljnost, ji je dajala toliko moči, da je vsakega spoštovala in znala ljubiti. Če je imela težave, se je spomnila zadovoljnosti, tako:

V križih in težavah roko ji podam,

doma in na potu je za va´h´njo imam.

Bogatin požrešen grabi vkup blago,

men´ je zadovoljnost ljubša kot zlato.

Moja korenina je tudi stari oče. Marsikaj pomembnega sem se od njega naučil za svoje življenje. Bil je res brihten. Gradil je lastne kmečke stroje, spoznal se je v fiziki in v matematiki, čeprav ni nikoli študiral. Gledal sem nanj od spodaj navzgor in bil je zame največji zgled. Hotel sem biti kot on. Bil sem veliko pri njem v delavnici, ker sem se tudi sam zanimal za tehnično dele. Danes vem, da sem mu včasih verjetno kot otrok šel na živce. Potem mi je dal vedno lestev, da sem lahko zabijal žeblje. Ob tem me je skrbno učil, kako naj prav držim kladivo. Če danes delam s kladivom, je to moja prva misel in primem kladivo čisto zadaj in tudi ne premočno, ravno kot je rekel on. Ko je šlo z njim proti koncu, je dobil demenco. Začel je pozabljati stvari. Prej je bil zelo natančen in ne vem, kako bi sicer prenašal dejstvo, da ni mogel več sam hoditi. Tako je bil na koncu v bolezni, ki jo prinaša starost, kot otrok. Smejal se je veliko. Odgovarjal mi je kot otrok. Zdaj sem se jaz počutil kot tisti, ki moram nanj gledati. Priznam, da mi je včasih tudi on šel na živce, ko se je šel ravno ponoči sprehajati in sem moral vstati tudi jaz, ker bi sicer padel. Ampak, ko sem ga videl, je tudi to minilo. Stisnil sem mu dlan, in ga peljal, kamor je hotel, on pa se je nasmehnil, me pogledal in tako izrazil, da me ima zelo rad. Moje ime je poznal do zadnjega, nikoli me ni klical drugače. Umrl je leta 2009 v bolnišnici, ko sem bil ravno v Asissiju. V bolnišnico je prišel z vročino. Preden sem odpotoval, sem ga še obiskat v bolnišnici. Stisnil je tudi tam mojo dlan in mi povedal, da hoče domov. Kako mi je do danes žal, da ga nismo vzeli domov. Doma se je počutil najbolje, ker je tam celotna družina gledala nanj. Tudi moja mamica, ki ni lastna hčerka, je skrbno gledala na starega očeta. Doma smo ga imeli vsi radi, tudi ko mu je pešala pamet.

Zakaj sem zdaj tako dolgo govoril o starih starših? Vzel sem samo en primer. Vsak izmed nas ima korenine, ki so že odšle k Bogu, a neposredno vplivajo na nas. Ker so stari starši moja korenina, sem govoril o njih. Korenine so tudi pri lipi pod zemljo, nevidni, a jo hranijo na tihem. Prepričan sem, da moji stari starši skrbno gledajo še danes name iz nebes. Gledajo na to, da mi gre dobro in do danes me učijo iz spominov. Vedno me spominjajo na to, da je v življenju pomembno imeti mirno vest. Vest je neposredni božji dar, ki ga dobimo ob rojstvu. Vest nam pravi, katera odločitev je dobra in katera ne.

Moja bogatija je le mir vesti,

rožica na polju me modrost´ uči.

Vsako drevce v cvetju me razveseli,

zadovoljnost slajša petje in jedi.

Morda se tudi vi po prireditvi lahko med sabo pogovarjate o svojih koreninah. O koreninah, ki so nevidne, a nam nudijo hranilo za vse življenje. Če so te korenine zdrave, bo zdrav tudi značaj človeka. Take korenine nosimo v srcu in jih ne smemo tajiti. Bodimo ponosni nanje. Če se bomo začeli pretvarjati in tajili te korenine, se bo oglasila naša vest. Če se ne bo oglasila danes, potem pa v starosti. Podobno bo pri lipi, ki usahne, če obolijo korenine.

Gremo naprej k deblu. Deblo je vidno. Deblo nosi v kapilarah vodo v vsako vejo. Deblo zdrave lipe nosi ogromno krošnjo, ogromno breme. Zame osebno sta deblo mamica in oče. Oba sta bila kmeta. Lahko bi zdaj dolgo govoril o svojih starših. Ker pa sta danes med nami in ju nočem spraviti v nobeno zadrego, tega ne bom storil. Vem, da jima sploh ni všeč, da ju omenjam. Rečem samo to, da sem se od njih naučil za življenje najpomembnejše stvari. Učila sta me ponižnosti. Učila sta me vere v Jezusa. Učila sta me hvaležnosti. Učila sta me ljubiti. Učila sta me odpuščanja. Učila sta me spoštovati naravo. Učila sta me slovenskega jezika. Učila sta me, da denar ni pomemben. Delala sta vse življenje trdo na kmetiji, da smo mi štirje otroci lahko obiskovali Slomškov dom in da smo si vsi lahko privoščili še študij po šoli. Da za njiju ni ostalo veliko, mi ni treba poudarjati.

V sobi mi kraljevi zibka tekla ni,

vendar v hiš´co mojo sonce prisvetli.

Tam, kjer mir prebiva, vse pokojno spi,

najsi bo na slamci al´ na pernici.

Z vsakim problemom sem lahko hitel k njima. Vse sta razumela in bila sta potrpežljiva z menoj.
Če imate še starše, jim, prosim, povejte, da jih imate radi. Ne samo enkrat, večkrat. To dene zelo dobro. Pomislite, kako se mi počutimo, če nam to kdo pove. Res je, da je dobra družina temelj za dobrega človeka. Družina je temelj za dobri narod, za pravični narod. Živimo pa trenutno v času, v katerem lastni starši nimajo več časa za svoje otroke. Sam sem učitelj in velikokrat pridejo otroci, ki imajo hude psihične težave, prav iz takih razdrtih družin. Da imajo starši čas za otroke, je merodajno za zdravo odraščanje človeka in s tem tudi za zdravi narod. Mislim, da je to, da starši nimajo več časa za svoje otroke, vir neštetih problemov, ki jih imamo danes. Dobro se spominjam, ko so bile zaprte šole v času korone, kakor mi je dejal otrok po spletu: »Doma me nočejo, v šolo pa ne smem.«

Moja sestra ima že dva otroka in tam vidim, koliko časa zahtevajo otroci. Vem, da ni lahko in ja, otroci nas včasih spravijo do obupa. Ni vse romantično. Dobra mamica večkrat postavi lastno življenje na drugo mesto, če vzgaja otroka. Vsak trenutek mora darovati otroku. Če otrok joka, hiti tja, četudi je delala nekaj popolnoma drugega. Paziti mora na vsak korak otroka, kot angel varuh. Ni to prava ljubezen? Ni to vredno pohvale? Ni to vzrok, da mamico spoštuješ in jo imaš rad? Lažje je za mamico, če ima otrok ob sebi še dobrega očeta, ki ima prav tako pomembno vlogo. Mislim, da je celo zdravo za otroka, če pomagajo stari starši. Zato je dobro, če starši dobijo vso podporo države in družbe, da bi imeli spet čas za otroke. Tako bo postal zdrav vsak narod, tudi slovenski. Zelo sem za to, da bi bila podpora države še večja. Zdi se mi, da bi bila podpora za mlade družine pomembnejša kot marsikaj drugega. Potrebujemo zdravo mladino.

Oglejmo si še ogromno krošnjo lipe. Tam je zelo veliko vej, ki rastejo proti soncu. V našem pomenu je mnogo poti, ki vodijo do kraja življenja. Taka veja se začne pri deblu in prijema hranilne snovi iz korenin, deblo jih da naprej. Včasih se veja spremeni v dve ali več posameznih vej. Včasih veje spremenijo smer in začnejo rasti v drugo, preden se spet napotijo proti soncu, kamor so na poti vse veje. To je dobra prispodoba za trenutno življenje vsakega posameznika. Kje se nahajamo trenutno mi? Kolikokrat smo mi bili na napačni poti in smo morali spremeniti smer? Če bi mi bili veja in se ozrli po ostali krošnji, bi zapazili veliki nered. Našli bi velike in močne veje, a tudi zelo tanke. Našli bi zelene in suhe veje. Ravno tako je trenutno pri našem narodu. Raznoliko je, kot so raznolike veje v krošnji lipe. Na zdravih vejah pa rastejo listi, ki imajo obliko srca. Katere liste bi naj torej imela vsaka veja?

Trije listi se mi zdijo zelo pomembni za vsakega človeka. To so sreča, zadovoljnost in ljubezen. Velikokrat so to majhni neopazni listi, ampak če usahnejo, lahko izgubimo tudi ostale liste.
Človek hoče biti srečen. Vsak se bori za srečo. Ubogi je le tisti, ki srečo išče v denarju, ker nikoli ne bo zadovoljen. Logika denarja je, da ga razmnožuješ.

Srečo je treba iskati v majhnih stvareh, npr. v drevcu, ki je v cvetju. Srečen je lahko tudi človek, ki je priklenjen na posteljo in je bolan.

Vem, kako lahko mojo mamo razveseli ptička, ki jo opazuje v naravi. Vem, kako je moj oče srečen, če se lahko pogovarja o veri. Vem, kako je moj prijatelj Jože srečen, če ga obišče zvesti prijatelj. Vem, kako se razveselijo drugi na preprostih in vsakdanjih stvareh.

Majhne stvari je treba iskati in ne velikih. Velikokrat so to stvari, ki jih že imamo. Lahko je preprosti nasmeh, stisk roke, dobra beseda ali le spoštovanje. Prepričan sem, da srečni ljudje v narodu uspejo bolj kot narod, ki se sam pomiluje.

Zadnji kitici pesmi »Eno rožco ljubim« sta na prvi pogled žalostni, a govorita tudi o človeški duši, ki je večna in o globoki zadovoljnosti. V trenutku sreče smo ljudje tudi zadovoljni.

Ne bo rezan kamen groba oznan´val,

pod napisom zlatim tudi ne bom spal.

naj nad mojim grobom ljubi mir bedi,

zvesta zadovoljnost poleg mene spi.

Kadar bom počival v smrtni postelji

in moj duh trohljivo truplo zapusti,

naj nad mojim grobom raste rožmarin,

venec ljubih rožic meni za spomin.

Skromno bo to, kar bomo vzeli s seboj, ko bomo za vedno zaspali. Materialne stvari vse odpadejo. A nasmehi, pogovori in spomini, ki sem jih delili z drugimi, bodo ostali. Vse to, kar človeka in bližnjega osrečuje, je priklenjeno na našo dušo, so v naši globoki notranjosti.

Sreča ima še eno naravo. Sreča je nepopolna, če hočeš na egoistični način samo sam biti srečen. Sreča želi srečanja, torej si želi tudi druge osebe. Srečo bi morali zaželeti tudi drugemu človeku, vseeno a nam je blizu ali ne. Ravno tega denar ne dela. Če bi bil denar povezan s srečo, bo srečen le tisti, ki ga ima. Večino na svetu bi pokril plaz žalosti. In tisti, ki so pod plazom, poznajo resnico, to vam rečem, se smejijo in praznujejo na najlepši način dar življenja. Pod plazom so v resnici zadovoljni ljudje. Tam bomo našli zdravi narod. Tam še pojo slovenske pesmi, ki govorijo o žalosti, o skromnih želja, o trdnem upanju in o ljubezni.

Ja, o ljubezni, ki je tretji pomembni list na naši vejici. Če si močno želimo, da je druga oseba srečna, in smo sami zadovoljni, je to ljubezen. Samo srečen in zadovoljen človek lahko resnično ljubi, o tem sem prepričan. Ljubezen pa je Bog sam.

Kot vidite, so lipovi listi v obliki srca simbol sreče, zadovoljnosti in ljubezni. Lipa, ki predstavlja narod, je lahko le zdrava, če ima te liste. Duševno zdravje prihaja iz korenin, deblo jih daje naprej na veje in v liste srčne oblike. Listje pa hrani lipo s soncem. Narod – Zdravo drevo raste iz zdravih korenin.