Od sredine marca se je delo v ordinacijah spremenilo tudi za nas zdravnike. Dolga leta sem bil navajen na to, da je veliko bolnikov z različnimi težavami vsak dan prišlo k meni, ne da bi se prej naročili. Stanje se je zaradi predpisov in ukrepov proti širjenju koronavirusa popolnoma spremenilo. Med bolniki se je širila velika negotovost – ali so bili okuženi, ali so okuženi … V ordinacijah so bile izdane nove smernice za to, kdo ima sploh dostop. Zame osebno je bilo nekako strašljivo, da imamo nenadoma nevidnega sovražnika, ki ne ogroža samo našega načina družbenega komuniciranja, ampak tudi naše življenje. Na začetku se je bilo s tem težko sprijazniti. Pred očmi sem imel številna grozljiva poročila v medijih, zlasti iz sosednje države Italije. Skladno s tem je bila disciplina med bolniki še posebej velika. Neprijetno čakanje na zdravniški pregled je bila sprejeto. Ljudje so še vedno imeli različne zdravstvene težave, ki jih ni bilo mogoče pripisati koronavirusu. V zadnjem tednu se je spet začel povečan osebni stik z bolniki v ordinacijah. Kot zdravnik lahko pri sorazmerno velikem številu bolnikov opazim, da številnih težav seveda niso rešili sami, ampak so jih samo preložili.

Katere spremembe je prinesel čas koronavirusa?

Nosimo maske in upoštevamo varnostno razdaljo do drugih. Do nedavnega smo se komaj srečali osebno. Dragocena svoboda naših dejanj in našega dela je nenadoma nujno potrebno omejena zaradi nevidne nevarnosti, ki se lahko skriva povsod in s tem okuži in ogrozi nas in vse okoli nas. S psihološkega vidika se prvič srečujemo z nečim, česar še nismo poznali. Neodgovorno bi bilo zanemariti očitno obstoječe nevarnosti covid-19 in dejstvo, da se zdravstveno stanje po okužbi v posameznih primerih izjemno hitro poslabša. Tudi sam poznam tudi težek potek bolezni covid-19 pri bolniku, ki je bil dolgo časa intubiran na oddelku za intenzivno nego, pa ne spada v značilno rizično skupino in je še relativno mlad. Koronakriza je bila in je resnično eden izmed največjih izzivov v zadnjih desetletjih. Je kot prelomnica. Kriza je že in bo še naprej določala in spreminjala naše življenje v bližnji prihodnosti. V vseh velikih preobratih v zgodovini je treba prepoznati tudi znamenja časa.

Kot veren človek in kot oseba, ki že 37 let spremlja fenomen Medžugorje, kot oseba, odgovorna za časopis MEDJUGORJE, ki redno objavlja sporočila in poročila medžugorskih vidcev, opažam, kako zelo nas Božja Mati v svojih sporočilih vabi k molitvi in spreobrnjenju. Molitev lahko ustavi celo vojne, je Gospa nekoč rekla vidcem. 25. marca 2020 je Gospa v sporočilu vidkinji Mariji Pavlović-Lunetti dejala: » Moji dragi otroci, dopustite, da Bog govori vašemu srcu, ker satan vlada in želi uničiti vaša življenja in zemljo, po kateri hodite ...«

Redna sporočila Gospe v Medžugorju so kot pisma skrbne in ljubeče matere, ki skrbi za svoje otroke. Očitno se je človek umaknil daleč, daleč proč od Boga. Osebni uspeh, denar, maksima stalne gospodarske rasti so nas vrgli v spiralo pozabe na Boga. V tej krizi komaj slišite kolektivni poziv, da bi morali moliti za ozdravitev naše družbe. Človek ima občutek, da v širši družbi ni trdnega verovanja v Božjo pomoč.

Verjamem, da bi morali moliti za močno vero. Morali bi se po srcu povezati z našo največjo zagovornico Marijo, Kraljico miru. Tako bi spokojnost, varnost in mir izkusili tudi v izjemnih razmerah. Ne bojmo se! Molimo za vse, ki morajo v teh razmerah sprejemati težke odločitve, naj bo to v družbi, politiki in tudi znotraj Cerkve. Ne sodimo o drugih, ampak poskušajmo dati svoj osebni prispevek – vsak po svojih možnostih. Kot verniki imamo vedno najmočnejšo silo – molitev rožnega venca. Nikoli ne smemo pozabiti te molitve!

Maksimilijan Domej