Občina Suha prav nič ni bila izvzeta, ko so deportirali koroške Slovenke in Slovence v nemška taborišča. Leta dolgo je veljalo za to poglavje deportacije ljudi iz Koroške: zamolčano, pozabljeno, odrinjeno. Da je stopil spomin vedno bolj v ospredje, za to si prizadeva Katoliško prosvetno društvo Drava. V spomin na deportacijo slovenskih družin je občina Suha kot prva občina na Koroškem leta 2017 dala namestiti spominsko obeležje.

To spominsko obeležje, delo umetnice Nežike Novak, sicer ni javno dostopno, ima pa mesto v mrliški vežici na Suhi. Pobudo za to je takrat dalo Katoliško prosvetno društvo Drava pod takratnim predsedstvom Lenarta Katza. Zdajšnji predsednik Jokej Logar pa je imel na večeru spominjanja posebno željo, ki jo je naslovil na navzočega župana Patricka Skubla: kaj ko bi to spominsko obeležje dobilo prostor zunaj mrliške vežice, »tako bi bilo ob vsakem času vidno«.

Katoliško prosvetno društvo Drava je letos priredilo že drugič večer, v središču katerega je deportacija slovenskih družin. Letos sta spregovorili dve priči čas: Cilka Ceron-Breznik in Rozina Wernig. Pred 80-imi leti so se vrnile slovenske družine iz nemških taborišč na Koroško. Ta čas je bil zanje negotov, poln težav in strahov. Ali dom še stoji, kdo stanuje tam, kako je s sosedi? Pa tudi kdo je kriv za deportacijo in kakšno bo življenje v prihodnje.

Jokej Logar je spomnil na sedem hišnih vrat, na katere je pobijala policija, da deportira 37 oseb iz današnje občine Suha. Te so zabeležene na skulpturi Nežike Novak. Pred to sta sedeli Cilka Ceron-Breznik in Rozina Wernig in se spominjali. Mnogo znanega sta povedali, pa tudi marsikaj, kar je šlo do srca. V središču je bil tudi kruh. Rozina Wernig je omenila kruh. Ko so morali oditi, je mama ravno vse pripravljeno, da speče kruh. Odšli so brez kruha. In po vrnitvi je spet kruh v središču pozornosti. Njen oče je od nekod prinesel rženo moko. »Ko so mama doma prvič kruh zamesili, se je oče glasno jokal.« Cilka Ceron-Breznik je bila stara 8 let, ko so policisti pobijali po vratih. Eden je mamo vprašal: »Kje imate dragulje?« Pa je mama rekla: »Moji dragulji so otroci.« Močno v spominu pa ostaja za vsako poseben dogodek. Cilka Ceron-Breznik: »Ponoči smo sredi gozda imeli prvo sveto obhajilo.« Rozina Wernig: »Krščanski nauk smo imeli v gozdu.« Pevski okvir prireditvi je dal Oktet Suha. Med zapetimi pesmimi je bila tudi pesem »Pihljaj vetrič«.