Tanja Prušnik je ponesla pogled koroških umetnic in umetnikov na temo jaslice v Piran. Na dvanajsti razstavi jaslic z naslovom »j.a.s.l.i.c.e.! 2022« v organizaciji društva Prijatelji zakladov sv. Jurija Piran so svoja dela predstavili koroški umetniki in umetnice Beatrix Bakondy, Verena Gotthardt, Mirko Malle, Nataša Sienčnik, Valentin Oman, Tanja Prušnik in Karl Vouk.

Kuratorka Tanja Prušnik je razstavljena umetniška dela v sedmih cerkvah v Piranu opisala takole: »Jaslice so interpretirane v različnih oblikah in medijih: slike, inštalacije, keramika, film, fotografija, svetlobne in akustične inštalacije. Izbor umetnikov zajema vse ustvarjalne generacije in žanre slovenskih umetnikov iz Koroške.« V ozadju umetniških del pa je bilo slišati interpretacijo mladega skladatelja pesmi »Sveta noč« in »Glej zvezdice božje«. Pri tej razstavi je šlo, tako Tanja Prušnik, »za metaforo jaslic kot vzorec za časovna prekrivanja in prehode v naši družbi v zadnjih dveh letih. V družbo se je prikradlo pomanjkanje prisrčnosti in družabnosti, obkrožajo nas vojni dogodki. Razstavo lahko razumemo tudi kot znak medsebojne solidarnosti.« V središče svojih del so umetnice in umetniki postavili gesla družina, toplina, solidarnost, mir.

O razstavi je Tanja Prušnik povedala, da gre v postavitvah za vsestranski umetniški pogled. »Ta dela niso jaslice kot take, predvsem pa pomenijo linijo do aktualne situacije na svetu. Mislim, da je pomemben prav ta pogled – kako prenesti dela v nov kontekst, da funkcionirajo tudi v drugem smislu in prostoru. Postavitev deluje drugače kot slike, ki visijo na steni. To nam je poznano, drugo pa je nenavadno in izpostavi kontekst, da nam umetnikom ni vseeno za dogajanje okoli nas.«

Vsako delo, razstavljeno v Piranu, je interpretiralo družbeno relevantne teme, ki z vprašanji vojne, razdejanja, bega, iskanja poti, tujstva in nezaželenosti asociirajo na biblijsko božično zgodbo. To misel sta posebej naglasila in konkretizirala Valentin Oman v cerkvi sv. Petra na Tartinijevem trgu in Nataša Sienčnik v cerkvi Zdrava Marija na Punti.

Prušnik poudarja, da je bil za Valentina Omana »pomemben prikaz iskanja miru in doma s pogledom v Ukrajino: za njega je v fokusu oltar kot simbol Odrešenika, obstopila sta ga podobi Marije in Jožefa (kot značilni podobi iz njegovega cikla Ecce Homo), obdajajo pa jih kolaži sodobnih ukrajinskih utrinkov s prikazom vojne in porušenja. Kot nit, ki jo seveda lahko beremo tudi v biblijsko historičnem smislu – beg, iskanje zaščite. Sicer so pa želje po svetlobi, toplini in povezanosti ter kontemplativnosti vsekakor v ospredju.«

Za Natašo Sienčnik pa pravi, »da je osrednja ideja njene postavitve iskanje novega doma, kjer boš dobrodošel. Šotori, razporejeni v cerkvi, pa so prikaz začasnega doma, saj te šotor lahko varuje pred zunanjimi vplivi in je hkrati kot skleda, ki te obdaja in zadržuje luč, svetlobo, toploto. Pogled na miniaturne šotore, kot iz daljave, je na prvi pogled nekaj zelo romantiziranega, če pa se poglobiš, veš, da življenja ljudi niso takšna.«

»Barvni dirigent« Mirko Malle je svoje sporočilo vtkal v vizualizirano sliko, slika Marije z deklico v roki Karla Vouka ima naslov »Gloria. Anno Domini 2022«, Beatrix Bakondy je s svojimi praznimi ogrinjali v velikosti oseb ustvarila »prostorski spomin«, Tanja Prušnik je z inštalacijo treh stebrov iz neštetih majhnih slik ustvarila asociacijo na sveto družino in ljudi, Verena Gotthardt pa je razstavila majhne črne keramične figure in jih v ozadju dopolnila z velikimi kot negativ iztisnjenimi fotografijami, tako da iz teh majhnih črnih figur nastanejo kontrastne velike bele.