Rožeški grad je bil kulisa. Odra tudi ni bilo treba postavljati. Pevke in pevci projektnega zbora so imeli dovolj prostora na stopnicah grada pred neštetimi zbranimi na prijetnem poletnem večeru petja na vrtu gradu. Kar na začetku naj je povedano: ena pevovodkinja je bila premalo, pred zbor sta se morala postaviti še dva dirigenta. 60 pevk in pevcev je v treh mesecih naštudiralo 16 pesmi: slovenske, nemške in mednarodno literaturo.

Zbrane je pozdravil najprej otroški zbor. »ûpej – zsåmm« je bilo geslo pesmi v obeh deželnih jezikih. Zbrane je navdušila tudi njihova koreografija, najbolj pa se je vsem vtisnila v spomin otroška sproščenost, ki jih je povezovala v petju. Gerti in Zofija Schuster ter Nataša Oraže so jih po nastopu peljale tudi s stopnic, ki je bil oder. Zdaj je bil prost za projektni zbor, ki je nastal iz pevk in pevcev s posebno bližino do Kulturnega društva Markovič in pevk in pevcev Gemischer Chor Rosegg. »V občini smo želeli narediti nekaj, kar povezuje.« Nastal je projektni zbor s štirinajstimi vajami in dopolnitvijo vaj pri srečanju v kaki gostilni. Na teh se je veliko naučilo, smejalo in nastala so nova prijateljstva. Zgodilo se je nekaj, kar pred kakimi 30-imi leti ni bilo mogoče misliti. Mirko Oraže, dolgoletni občinski odbornik in tihi graditelj mostov med obema narodnima skupnostima, se še spominja časov: »Na eni strani smo bili mi, oni so bili na drugi strani, vmes pa nepremostljiv jarek.« Z mapo pesmi v roki stoji kot pevec zbora sredi vrta med mnogimi, ki želijo slišati, kako doni pesem projektnega zbora v slovenskem, nemškem in še kakem jeziku in pravi: »Projektni zbor je znamenje, v Rožeku smo tako daleč, da ni merodajno, si Slovenec ali Nemec, temveč je v ospredju skupno delo«. Ve pa tudi, to je nova pesem in večkrat se jo bo pelo, tem krepkejša bo.

Mnogoglasen, v pravem ritmu, a soglasen v izpovedi, skrito za posebnim rožeškim tonom: pesem povezuje, ne glede v katerem jeziku je zapeta, ne glede kdo zbor vodi. Ko je zbor pel slovenske pesmi, ga je vodil Alex Schuster, ko je pel nemško Klaus Sobe, ko pa so bile na vrsti mednarodne melodije je prijela za taktirko Barbara Sobe. Vmes pa se je že zgodilo, da so iz enega zbora nastalo tri formacije: enkrat moška, potem ženska pa spet mešana. Med ljudi pa so šle pesmi, ki jih odlikuje koroška melodioznost, ne glede v kakem jeziku.

Tudi povezava je bila v izkušenih rokah. Tajnica in tajnik sta prevzela. Nataša Oraže je tajnica pri društvu Markovič, Klausi Sobe pa je tajnik Gemischter Chor Rosegg. Predstavila sta se s prijetno povezavo v obeh deželnih jezikih.

Po nastopu so se postavili vsi trije zborovodje pred zbor. Barbara Sobe je izrazila veselje, da je toliko oseb bilo pripravljenih sodelovati, predvsem ob dejstvu, da nekateri še nikdar niso peli v kakem zboru. Alex Schuster pa je tudi za uvidevnost bogatejši. Do sedaj je vodil samo moške zbore, pred meseci pa je ugotovil, kako zelo prijetno je, če pojejo v zboru tudi ženske. Zdaj mu je nekoliko žal. »Če bi to prej vedel, bi bolj delal z ženskimi zbori.« Klaus Sobe, ki že 42 let vodi Gemischter Chor Rosegg, pa je bil na eni strani presenečen nad motivacijo pevk in pevcev, hkrati pa tudi vesel, nad tako velikim številom. »S tolikimi pevkami in pevci sem imel potrebni volumen, da sem lahko z njimi naštudiral staro koroško pesem Tief eine zan Herzn«.

Bučen aplavz so poželi tudi godci iz Rožeka. Vadijo pol leta in kako bi bilo drugače: navdušili so. Eden njih članov je dirigent Alex Schuster, ki ima tudi trojni obraz: enkrat je dirigent, drugič pevec v zboru, tretjič pa igra na klarinet. Pač vse nova pesem v Rožeku.