Materinski dan vsako leto praznujejo skupaj. Otroci imajo vsako leto nekaj za mater. Ponavadi spečejo torto, včasih je tako, da mora Cristina čakati na terasi ali gre na sprehod, medtem ko otroci vsi skupaj pripravljajo mizo s torto, kosilom in darili. Ob skupni jedi je vedno čas za poslušanje in za pogovarjanje med seboj, ne le na materinskem dnevu, temveč vsaj enkrat dnevno. Zelo se veseli, če dobi od otrok nekaj, kar so naredili sami. Skozi leta je dobila mnogo daril. Srce, v katerem je majhna steklena vaza z rožo, že nekaj let visi v stanovanju in jo vedno rada gleda. Letos je materinski dan za družino Santoro-Sienčnik nekoliko drugačen, ker sta hčerka Miriam in sin Mattia na potovanju v Assisiju. Zelo podpira, da otroci gredo v svet, zlasti v italijansko domovino, da spoznavajo druge kulture in druge ljudi. Prav zaradi tega je tudi letos praznovanje materinskega dneva zelo pomembno.

V Avstriji je materinski dan zelo pomemben dan za vso družbo, poudarja, da je v Italiji to drugače.

Praznovanje materinskega dneva je za štirikratno mater zelo pomembno, ker »brez mater ne gre nič,« poudarja simpatična žena in poudarja tudi pomen družine. »Mnogi otroci dobijo premalo podpore s strani družine, pomembno je, da oblikujemo skupni čas z otrokom in za družinsko življenje. Mati je po mojem oseba, ki je vedno prisotna. Mati je zatočišče, kamor se lahko vrneš. Seveda tudi očetje prevzamejo te naloge, tudi v naši družini.«

Naloge žensk, zlasti mater, so se pomnožile. Ko pomisli, koliko nalog matere prevzamejo za družino, je to izjemno. Mnoge matere so zaposlene in še poleg delovne službe in dela za družino prostovoljno sodelujejo pri društvih in v Cerkvi.

Žal opaža, da je vloga matere v družbi vredna vse manj. »Če ne delaš, si samo mama. Toda materinstvo je najpomembnejša vloga naše družbe. Če otroci ne izkusijo materinske ljubezni in da so zaščiteni, da so slišani, potem je ne bodo mogli prenesti na sebe in ne dati naprej. Da se čutiš sprejet, takšen kot si, je zelo pomembno, in to v prvi vrsti dobiš od matere,« poudarja Cristina Santoro-Sienčnik. Problem vidi v tem, da ženske preveč tekmujejo med seboj. Želi si več solidarnosti druga z drugo in da bi vse cenile to, kar druga dela in za kaj se je odločila. »Škoda je le, da se ženske pogosto kritizirajo med seboj in ne vidijo, kako bi profitirale vse ob solidarnosti.«

Odraščala je kot najmlajši od treh otrok. Njena mati je bila doma in je skrbela za družino, bila je ob njej. Za Cristino je to bilo zelo lepo in pomembno. »Mama mi je dala varnost in to osnovno vedenje, da se je vedno tu in me tudi posluša ali tolaži,« se rada spominja lepega otroštva.

Cristina Santoro-Sienčnik je študirala nemščino in angleščino. Diplomsko nalogo je pisala o nemškem jeziku na Koroškem in v tem sklopu je spoznala ne le Koroško, temveč tudi vpliv slovenskega jezika na nemško koroško narečje obenem je pa tudi spoznala slovensko koroško zgodovino. Ko je leta 2002 prišla na Koroško, je bilo težko za njo. Šla je iz domovine, pustila je družino in prijatelje in učila se je še slovenščino. Domotožje je bilo veliko, že kmalu se pa je vživela in v lastni družini skupaj z možem uvedla kot pogovorne jezike italijanščino, slovenščino in nemščino. Oporo in podporo je Cristina Santoro-Sienčnik našla v Sienčnikovi družini, pri sosedih in tudi v Cerkvi v Dobrli vasi. Globoko verujoča žena je v Dobrlo vas prinesla tudi nekaj italijanskega. V Oratoriu v Campusu AdFontes je oživela Don Boskovega duha. Ne le zato jo marsikdo vidi kot mater za otroke in mladince, čeprav se sama ne vidi tako.

Ker je bilo vedno več ponudb v Oratoriu je profesorica na Slovenski gimnaziji nehala poučevati, da bi imela več časa za lastne otroke in za projekt Oratorio v Dobrli vasi. Tudi v farnem svetu v Dobrli vasi je aktivna. Želela je še naprej delati z otroki in mladimi. Z Oratoriem ustvarja prostor, kjer bi se mladi lahko znašli, kjer lahko odkrijejo in živijo svojo vrednost in svoje potrebe. Kjer se lahko srečajo in igrajo drug z drugim brez pritiska.

»Vedno čutiti pritisk, da to, kar delaš in daš, ni dovolj, je v naši generaciji zelo močno. Nikoli ni dovolj, kar daješ družini, prav tako bi morali delati, in če se vključite v družbo, potem je tudi to dobro. Ampak je včasih malo preveč. Dobro bi bilo preprosto reči, da je ta služba – vloga matere – najpomembnejši prispevek, ki ga lahko damo družini, otrokom in družbi. Toda tudi najnižje plačani.«

Vedno znova je Cristina Santoro-Sienčnik v pogovoru z otroki, z ženskami, z materami. Po njenem mnenju matere v prvi vrsti potrebujejo spoštovanje in vednost, da si dragocen človek. »Pomembno je, da se vsaka žena počuti dobro s tem, kar dela, vseeno za kaj se odloča. Najlepše bi bilo spoštovanje in vednost, da je čas, ko si pri otrocih doma, zelo dragocen. Spoštovanje in priznavanje v tem, da je to, za kar se odločiš, dobro.«

Tudi za to je praznovanje materinskega dneva pomembno, ker je materinstvo prvi in najpomembnejši steber naše družbe. »Družina je najmanjša celica družbe in če ta ne funkcionira, imaš izgubljene otroke, trpeče otroke in ne nazadnje tudi take odrasle, brez korenin in brez samozavesti. Vloga matere se je zelo spremenila. Ampak pomembnost za družbeno življenje se ni spremenila. Uravnoteženje za ženske je pogosto preveliko in ji ne morejo ugoditi. Tudi kot mati dosežeš svoje meje. Veliko sem spoznala tudi o sebi. Ko otroci rastejo, tudi sama rasteš, postajaš drugačna oseba.«

Za prihodnost si štirikratna mati želi, da bi njeni otroci spoznali Boga in živeli z močno vero.

Kot mati ne moreš vedno zaščititi svojih otrok. To je Cristina Santoro-Sienčnik doživela in izkusila sama. Ob vsem tem pa misli, »če živiš iz globoke vere, potem je vse nekako mogoče. S problemi in izzivi se ukvarjaš drugače. Svojim otrokom sem vedno želela dati občutek: Ljubljeni ste takšni, kakršni ste. Včasih se zavem, da dosegam svoje meje in da sem samo človek. Toda Božja ljubezen je drugačna in želim, da jo občutijo tudi moji otroci.«