V središču razprav, pričevanj in diskusij konference »gemeinsam/skupno«, ki jo je pred kratkim priredila Mohorjeva družba v Celovcu, so spregovorili tudi mladi o tem, kakšni so njihovi življenjski svetovi in kakšni so izzivi mladih pripadnikov narodnih skupnosti. Predstavnice in predstavniki Samostanske gimnazije v Št. Pavlu, Zvezne gimnazije v Št. Vidu ob Glini, Zvezne gimnazije na Plešivcu, Dvojezične trgovske akademije v Celovcu in Slovenske gimnazije so želje izrazili tudi s temi gesli: zaupanje, prisrčni odnosi, mir, odkritosrčnost, razumevanje, varnost, dobro počutje, potrpežljivost, odprto srce, … Konference se je udeležil tudi Arno Kompatscher, deželni glavar na Južnem Tirolskem. Na konferenci je spregovoril o avtonomiji Južne Tirolske kot instrumentu za zaščito narodnih skupnosti. Preberite, kaj je pred svojim nastopom povedal v pogovoru za Nedeljo.

Kako pomembne so narodne skupnosti za Evropo in kaj je z vas v zvezi z njimi posebej pomembno?

Arno Kompatscher: Posebna odlika Evrope je njena jezikovna in kulturna raznolikost. Nacionalistična misel, da Evropa ni pestra, je vodila v 19. stoletju do katastrof, kot so bili svetovni vojni, genocidi in pregoni. Poponoma jasno je, da to nima nič opraviti s stvarnostjo, temveč ravno nasprotno je: kulturno in jezikovno bogastvo Evrope temelji na pestrosti in nikakor ne na zamisli nacionalne države. Zame sta jezikovna in kulturna raznolikost dodana vrednost za Evropo v globalnem tekmovanju za prepoznavnost in življenjsko kakovost. Iz tega izhaja velik potencial za inovacijo. Prav izmenjava med kulturami lahko na sečišču različnih kultur ustvari izredne umetniške dosežke. V teh regijah nastaja izredna literatura in umetniška ustvarjalnost. V globaliziranem svetu je izredno pomembno, da imajo ljudje močne korenine v smislu pripadnosti k nečemu svojemu, kar je zares nekaj izredno uglašenega, kot je to jezik narodne skupnosti. Tu gre za zakoreninjenost ne v nacionalnem pomenu, temveč v tem, pripadati h kaki jezikovni skupini, ki potem tudi daje moč za odprtost do drugih jezikov in kultur. To je to, kar Evropo lahko odlikuje.

Na Južnem Tirolskem lahko Ladince nekako primerjamo s slovensko narodno skupnostjo na Koroškem. Kakšno odgovornost ima deželni glavar za pripadnice in pripadnike majhne narodne skupnosti v deželi?

Arno Kompatscher: Nekaj je treba vedeti. Pariška pogodba, ki je osnova avtonomije na Južnem Tirolskem, Ladincev ne omenja. Nanje so tako rekoč pozabili, vendar smo pri nadaljnjih zakonih, ki izhajajo iz Pariške pogodbe, poskrbeli tudi za zakonsko zaščito Ladincev, pri čemer pa poudarjam, da še vedno obstaja potreba dodatne zakonske zaščite. Pred nekaj leti smo dopolnili statut avtonomije, kajti tako, kot je bilo nekoč formulirano, bi pripadnik Ladincev lahko postal deželni glavar, nikakor pa namestnik deželnega glavarja. Tako majhno narodno skupnost, kot so Ladinci, je treba posebej zaščiti in tudi vsestransko podpirati. V preteklih letih smo zaznali pozitivni razvoj te narodne skupnosti, ki je povezan z zelo močno samozavestjo za svoj jezik in lastno kulturo. Močno smo investirali v šolstvo in kulturne ustanove Ladincev v ladinskih dolinah in s tem pomagali pri okrepitvi njihove samozavesti.

Odgovornost deželnega glavarja na Južnem Tirolskem je nekaj posebnega. Le če mi zgledno skrbimo za razvoj naše najmanjše narodne skupnosti, lahko v Rimu zahtevamo takšno ravnanje z Nemci na državni ravni.

Kaj lahko kot deželni glavar storite za narodne skupnosti v deželi in kaj bi morala storiti Evropa za svoje mnoge narodne skupnosti, da se njihovo število ne bi iz leta v leto nižalo?

Arno Kompatscher: Narodne skupnosti so izvedle državljansko pobudo, ki je bila z več kot milijonom podpisov tudi uspešna. Ta pobuda je nakazala mnoge nujne ukrepe, vendar na evropski ravni ni našla odmeva, kakršen bi bil potreben. Nekaj je čisto jasno: to ni manjšinska zaščita, če kaka država reče, da imajo vse državljanke in vsi državljani enake pravice. Silvius Magnago, oče naše avtonomije, je izrekel stavek, ki zelo jasno pove, kako je to z manjšinsko zaščito. Rekel je: »Nič ni bolj nepravično kot to, če se neenako obravnava enako.« Da, potrebna je diferenciacija. Za narodne skupnosti je potrebna dodatna podpora. To velja tudi za šolsko izobrazbo. Izdati po osebi enako veliko denarja za šolarja ali šolarko, je narobe računano, kajti fiksni stroški so pri manjšem številu na osebo računano, nepravično razdeljeni. Zato je potrebna aktivna zaščita.

Ali ne bi bil že zdavnaj čas, da bi Evropska unija imela lastnega komisarja za narodne skupnosti?

Arno Kompatscher: Ravno to je težava. Evropska komisija doslej še ni eksplicitno priznala lastne pristojnosti za narodne skupnosti in manjšine. Če tako pogledamo razne pobude in odločitve tudi na področju Evropskega sodišča, potem ni izključeno, da kdaj pride do ustanovitve pristojnega urada s komisarjem za narodne skupnosti. Do tja pa je na žalost še dolga pot. To ima opraviti z mnogimi državami članicami Evropske unije, ki doma glede svojih narodnih skupnosti še niso napravile svojih domačih nalog in te ne želijo nujno reševati na nivoju Evropske unije in potem od tam sprejemati kaka navodila, kako to storiti.

Kakšno nalogo ima država, v kateri živi narodna skupnost glede uresničevanja zakonsko predpisanih zaščitnih zakonov. Mora vedno priti tako daleč, da je treba zakonsko predpisane manjšinske pravice vedno iztržiti pred sodiščem? Kaj pravite o tej praksi in kaj bi bilo idealno?

Arno Kompatscher: Na žalost je to razširjena praksa in to velja tudi za Južno Tirolsko. Mnogokrat moramo pred ustavno sodišče in tam iztožiti pravice, ki so nam po statutu avtonomije zajamčene v ustavnem rangu. To pa zaradi tega, ker se v vladah držav ne zavedajo pestrosti in dodatne vrednosti, ki jih države imajo s svojimi narodnimi skupnostmi. To želim ponazoriti z avtonomijo na Južnem Tirolskem. Avtonomija na Južnem Tirolskem državo Italijo nič ne stane. Južna Tirolska se je razvila v netoplačnika. Avtonomija ni dodana vrednost ne le za deželo samo, temveč tudi za državo Italijo. Vendar prihaja v državah, v katerih živijo narodne skupnosti ob vsej kompleksnosti, vedno bolj v zavest bogastvo in prepoznavnost za državo.

Južni Tirolci so prijateljsko povezani s koroškimi Slovenci. Če slišite o koroških Slovencih, na kaj najprej pomislite?

Arno Kompatscher: Prvo, kar mi pride na misel je to, da nam je v srednji šoli deželnozborski poslanec Hubert Frasnelli spregovoril o koroških Slovencih. Takrat sem šele spoznal, da Južna Tirolska ni edini kraj, kjer živijo narodne skupnosti. Pozneje sem spoznal še mnoge narodne skupnosti in moral sem ugotoviti, da imajo isto usodo: po vojni so bile potegnjene meje med državami, danih je bilo veliko obljub o njihovi zaščiti, vendar le malo obljub je bilo izpolnjenih. Vsekakor, koroški Slovenci so bili prva narodna skupnost, ki sem jo ob svoji spoznal.

So pravice narodnih skupnosti lahko kdaj popolnoma izpolnjene, je kaka narodna skupnost lahko z doseženim zadovoljna?

Arno Kompatscher: Avstrijski zvezni predsednik Alexander van der Bellen je v New Yorku v svojem govoru ob 30-letnici Deklaracije združenih narodov o pravicah manjšin dejal: »Zaščita manjšin ni nikdar končana. Potrebna sta stalna skrb in izboljšanje doseženega, le tako more biti ta zaščita tudi učinkovita.«