Einspielerjeva nagrada

Franz Glaser je v Celovcu iz rok predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev Valentina Inzka in predsednika Krščanske kulturne zveze Janka Krištofa prejel Einspielerjevo nagrado.

Zaradi pandemije sicer nekaj mesecev pozneje, prav to dejstvo pa je našlo pot tudi v hvalilni govor Gorazda Živkoviča. V svoj nagovor je vtkal krhkost sveta, ki jo etnologi odkrivajo pri svojem delu. Gorazd Živkovič: »Migracijski tokovi ne usahnejo, koronska epidemija se v valovih vrača in klima se spreminja in vse bolj povzroča naravne katastrofe, ki kot take spet vplivajo na migracijo, epidemijo in seveda na gospodarstvo. V naši odgovornosti je, kako se srečati s tem. To bo uspelo le v skupnosti in ne v uveljavitvi osebnih interesov. Franz Glaser že 40 let raziskuje zgodovino Koroške. Ob prebiranju njegovih knjig lahko ugotovimo, da taki fenomeni niso novi. Preseljevanje narodov v petem in šestem stoletju je spremenilo podobo naše dežele. Kuga in druge nalezljive bolezni so dobro dokumentirane tudi v arheoloških raziskavah. Prav tako izbruhi vulkanov. Iz zgodovine se lahko učimo.« Živkovič pa ni pozabil tudi opozoriti na to, kako je Koroška raziskovala zgodovino in ovrednotila tudi arheološke najdbe pred prihodom Franza Glaserja na Koroško. »Provokativno ugotavljam, da je s prihodom Franza Glaserja leta 1976 na Koroško za arheologijo napočila nova doba. Kajti do takrat je veljalo načelo, ki ga je izdal nekdanji koroški arheolog: Prosim ne izkopljite mi kakega Slovana. To preneseno na zgodovinsko raziskovanje je še do pred kratkim v Koroškem deželnem arhivu veljalo načelo, da je treba – kolikor le gre – kakemu koroškemu Slovencu onemogočiti kako javno čast.« Kot zadnji takšen primer navaja Gorazd Živkovič dejstvo, da je zgodovinar arhiva leta 2/o5 preprečil, da bi bila v Celovcu poimenovana cesta po Angeli Piskernik.

Franz Glaser je v svojih zahvalnih besedah povedal: »Arheolog naj ne koplje velike jame z željo, da bo tam našel nekaj zlatega. Delo arheologa je, da izhaja iz zgodovinskega vprašanja, potem je tako pozitiven ali negativni izsledek izkopavanja spoznanje predvsem za časovno obdobje, ko manjka pisnih virov.«

Glasbeno je dal prireditvi svoj nezamenljivi glasbeni pečat kitarist Janez Gregorič.

Rizzijeva nagrada

Hans Mosser je prejel iz rok predsednika Zveze slovenskih organizacij Manuela Juga in predsednika Slovenske prosvetne zveze Avguština Brumnika Rizzijevo nagrado. Morda je zanimiv podatek tudi ta, da je Hans Mosser prejel leta 2002 tudi Einspielerjevo nagrado.

O Hansu Mosserju ne bomo dolgo govorili, ne da bi se sredi pogovora znašlo tudi ime Tomaža Ogrisa. Pred 40-imi leti sta se prvič srečala v Badnu pri Dunaju, potem ko jima je bila dodeljena skupna soba. Kaj se je zgodilo za tem, je v svojem nagovoru ob podelitvi povedal Tomaž Ogris takole: »Po koncu noči, v kateri sva več razpravljala, kot spala, sem moral svoje poenostavljeno gledanje, češ Nemec je Nemec, temeljito popraviti. Priznavalec, kakršen si bil in ostal, se ne zadovolji s frazami, neobveznim sanjarjenjem ali gostobesednimi zahtevami. Bila sva si edina: Nekaj se mora zgoditi in za to je treba nekaj storiti. Prišla sva do tega, da bi bil dober začetek skupna dvojezična kulturna prireditev ob avstrijskem državnem prazniku, nekako po vzorcu, kakršnega so si izmislili v Železni Kapli. Obrnil sem se na Helmuta Scharfa, ki je bil najin učitelj v nekdanjem učiteljišču ter hkrati pesnik in pisatelj, in ga prosil za pomoč. Bil je navdušen in dejal: Menim, da je zelo dobra zamisel, če postavite ob norenju okrog 10. oktobra kot protiutež svoje priznavanje k Avstriji v obliki dvojezične prireditve. Predlagano vodilo: Dober večer, sosed! Guten Abend, Nachbar! je bilo dobrovoljno sprejeto.« Tudi to je še povedal: »Nič ti ni prihranjeno! O domala dvajsetih letih moraš zopet poslušati mojo lavdacijo. Z današnjo počastitvijo merodajni želijo pohvaliti tvoje neutrudno prizadevanje in doprinose k dobremu sožitju v deželi dveh jezikov in ene kulture.«

Hans Mosser je v svojih zahvalnih besedah poudaril: »Prejemam odlikovanje za nekaj, kar je za mnoge v deželi nekaj samoumevnega. Gre za to, da se zavzemamo za našega soseda tudi takrat, kadar se mu dela krivica. Ne smemo neprizadeto gledati, če se v deželi ne uresničuje pravice narodne skupnosti. Takrat moramo vstati, saj smo sosedje v deželi in odgovorni za manjši del prebivalcev, ki je prav tako pomemben kot večinski. To moramo storiti v našo korist in seveda v korist naših slovenskih sosedov v deželi.«

Nekaj tega, kar prireditev »Dober večer, sosed!« prinaša vsako leto v raznih krajih v deželo, je bilo doživeto prineseno na oder tudi pri podelitvi Rizzijeve nagrade. Zapela sta MePZ Danica in Doppelquintett Griffen, oba v obeh deželnih jezikih.