»Koncentracijsko taborišče na Ljubelju ni nastalo v enem dnevu. Začelo se je z jezikom in potem je šlo korak za korakom. Ti imaš drugo vero, ti imaš drugi materni jezik in odločalo se je, kdo spada zraven in kdo ne.« Predsednik Mauthausen Komitee Kärnten/Koroška Manfred Morokutti je postavil v središče svojega govora vedno večjo surovost jezika v javnosti. V soboto, 8. junija, so se spet mnogi zbrali na mednarodni spominski proslavi na kraju nekdanjega koncentracijskega taborišča Ljubelj sever na koroški strani ljubeljskega predora. Prvič so javno opozorili na to koncentracijsko taborišče odborniki Slovenskega prosvetnega društva Borovlje, ko so povabili na prvo spominsko proslavo.

Kot vsako leto je ta prireditev močno zakoreninjena tudi v najvišjem vrhu koroške politike. Deželni glavar Peter Kaiser je opozoril na pomembnost kulture spominjanja. Spregovoril je tudi o trenutnem stanju v svetu, v katerem ne manjka vojn. Dejal je: »Demokracijo si moramo priboriti vsak dan. Da, zavestno sem uporabil besedo boriti. Vsak dan se moramo boriti za liberalno demokracijo in za mirno sožitje v Evropi«.

Slavnostni govor je imel intendant mestnega gledališča v Celovcu Aron Stiehl. »Verjamem v umetnost in kulturo, ker nas opozarja na človečnost. Moram pa tudi priznati, da je mogoče umetnost in kulturo zlorabiti v druge namene. Ne dajmo priložnosti sovraštvu.«

Kot potomec prič časa je spregovoril Georg Lexer. Svojih starih staršev Georg Lexer nikoli ni spoznal. Bili so tako kot njihova dva sinova v katoliškem uporu. »Urili so se v pogumu za pokončno hojo. Danes smemo živeti v demokraciji. Danes se nam ni treba bati za življenje in govoriti o pogumu, če smo pokončni. Moj oče je dal na nagrobnik svojih staršev napisati naslednje vrstice: »Umrla sta za svojo vero in našo svobodo.« Stari oče koncentracijskega taborišča ni preživel. Georg Lexer: »Moj oče je že pred smrtjo mojega starega očeta šel v katoliški upor. Bil je udeležen pri mazaških akcijah in samo v zadnjem trenutku se je rešil. Takrat je bil star 22 let in je že pokopal svojo mamo in očeta.« Povedal je tudi, da je njegov oče dolga leta vodil Sanatorij Marija Hilf v Celovcu. Čeprav je Koroška zdravniška zbornica želela, da bi delal tam tudi nacionalsocialist in masovni morilec zdravnik Ramsauer, temu človeku ni omogočil dela v tej bolnišnici.

Pomembna točka proslave je vedno tudi glas mladine. Tokrat so bili ta glas dijaki in dijakinje Waldorfske šole v Celovcu. Glasbena spremljava prireditve je bila v rokah Dua Masis, zakoncev Anne Hakobyan in Karena Asatriana.