Podelitev Tischlerjeve nagrade v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve hiše je bila skoraj tako kot vedno. Le zaslužni nagrajenec Franc Kattnig se je iz zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti. Pa je bil kljub temu ves čas v središču. V sliki se je pojavil v filmu, posnetem v Rožeku, kjer mu je bila v manjšem krogu izročena Tischlerjeva nagrada.

Pa najprej poglejmo v Rožek. Bilo je v soboto, 18. januarja, na občinskem uradu v Rožeku. Prisrčen je trenutek, ko sta predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko in podpredsednica Krščanske kulturne zveze Monika Sabotnik-Novak izročila Francu Kattnigu Tischlerjevo nagrado. V sejni dvorani občinske hiše so bili okrog Franca Kattniga zbrani domači, nekateri nekdanji sodelavci, odborniki društva Peter Markovič, otroci Dvojezičnega zbora, ki »za Franceja hodamo, pojamo, s tim buh vonej račamo za kulturo vso«. Med njimi je bil tudi Hanzi Filipič, lavdator, ki je podčrtal nagrajenčevo ljubezen do slovenske besede, še posebej do domače narečne. Spregovoril je tudi župan Franc Richau. Franca Kattniga je nagovoril z »dragi prijatelj« in mu v slovenskem jeziku čestital za to visoko odlikovanje ter se mu zahvalil za delo na kulturnem področju, s katerim je odlikoval tudi občino. Pevka Katja Križnar pa je prinesla glasbeni pozdrav. V dvorani je še odmevala njena pozdravna pesem: »Med iskrenimi ljudmi, so preproste vse reči.«

V Tischlerjevi dvorani v Celovcu, v ponedeljek, 20. januarja, ni manjkalo častnih gostov, prijateljev, znancev, predstavnikov raznih kulturnih gospodarskih, političnih in cerkvenih organizacij koroških Slovencev, ki so prišli čestitat Francu Kattnigu ob prejemu Tischlerjeve nagrade. Vsi sedeži so bili zasedeni, čeprav bi rad metaforično zapisal, da je en sedež ostal prazen, ker nagrajenca ni bilo. Tudi ta sedež je bil zaseden, nagrajenec Franc Kattnig je bil navzoč v zbranih v dvorani s svojim delom, s svojimi idejami in svojo veliko skrbjo za narodno skupnost v deželi in v dobrem sožitju z večinskim narodom. Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko je v pozdravnih besedah povedal, kako se je univerzitetni asistent Franc Kattnig, ki bi lahko ostal na Dunaju in tam napravil kariero kot profesor strojnega gradništva, vrnil na Koroško. Za očeta Valentina Inzka je to bil poseben trenutek. »To je bil tako imeniten dan, da je naš oče, ko je prišel iz Celovca domov, nekoč leta 1978, najprej z veseljem oznanil vrnitev Franca Kattniga na Koroško in zaposlitev v slovenskih vrstah.«

Kaj je ta vrnitev pomenila, o tem je v svoji lavdaciji spregovoril glavni urednik Mohorjeve založbe in naslednik Franca Kattniga Hanzi Filipič. Naštel je vse Kattnigove zasluge od volilnega boja KEL do ustanovitve društva Peter Markovič, njegove dejavnosti v občinski politiki in kako predvsem tudi v rožeški fari in s svojimi pobudami in svojim delom poskrbi za poživitev verskega in farnega življenja. Seveda je v središču tudi njegovo delo kot urednik Mohorjeve založbe, ki jo je oblikoval v moderno mednarodno priznano založbo. Povedal pa je tudi naslednje:

»Če bi moral na hitro povedati, kaj je za Franca Kattniga značilno, mi med prvimi pridejo na misel: ljubezen do slovenske besede, predvsem zgornjerožanskega narečja, ljubezen do kulture, umetnosti in knjige, duhovitost, domiselnost, kreativnost, iniciativnost, humor. Franc Kattnig s svojo nasmejanostjo in prijaznostjo vedno deluje prikupno. Ko ga srečaš, imaš takoj občutek, da si mu pomemben. Ima izjemno sposobnost odkrivanja talentov, ljudi zna nagovoriti in pritegniti k sodelovanju. /…/ Legendarni so njegovi nagovori ob predstavitvah in koncertih. Oporne točke za nagovore si zapisuje na majhne listke formata 8,5 x 15 cm, ki jih človek lahko vtakne v žep sakoja, ideje, domislice, naslove in vse, kar bi bilo lahko koristno, pa na odrezke, robove časopisov, ki jih skrbno odtrga, ali na serviete. /…/

Ko mu v Cankarjevem domu, v veliki Linhartovi dvorani izročijo Schwentnerjevo nagrado, je zelo nervozen, ker nima pripravljenega govora, a ko je na odru, pove, da je v Sloveniji slovenščina predvsem komunikacijsko sredstvo, pri nas na Koroškem pa srčna zadeva. In takrat v dvorani vstanejo in mu zaploskajo.

Čeprav mu je bolezen pred dvema letoma vzela veliko, njegovega prijaznega in prikupnega nasmeška mu ni mogla vzeti. In veliko, zelo veliko je ostalo!«

Podpredsednica Krščanske kulturne zveze Micka Opetnik pa je v nagovoru omenila, da se zelo dobro spominja, kako je Franc Kattnig skupaj s somišljenikoma Nužejem Tolmaierjem in Jankom Zerzerjem sestavil predloge in utemeljitev za statut Tischlerjeve nagrade. »Dragi Franc, prisrčno ti čestitam za prejem letošnje Tischlerjeve nagrade. Ko si sestavljal statut, gotovo nisi razmišljal o tem, da boš kdaj sam med prejemniki te nagrade. Danes se s teboj veselimo in ti v velikem spoštovanju izročamo nagrado – ki pomeni zahvalo za tvoje neutrudno delo na kulturnem in političnem področju.«

Za okvir podelitve Tischlerjeve nagrade je poskrbel nagovor zmagovalke govorniškega natečaja Lee Globočnik. Iz domačega kraja nagrajenca je prišla čestitat Moška vokalna skupina Svrž, Andrej Rahten pa je predstavil potujočo razstavo o Jošku Tischlerju, ki je naredila postajo v Mohorjevi hiši.