Vsak ima svojo pot, svojo goro, kamor se zateče po moč in notranji mir. Za Simono Kunčič-Metschina so to Svete Višarje, gora, ki ji daje moč, da vsak dan znova stopi pred učence, skrbi za družino in ostaja trdna v sebi.

Učiteljica z več ko 30-letnimi izkušnjami, mati dveh otrok, predana žena, hčerka in skrbnica, vse to in veliko več je Simona Kunčič-Metschina. Tisto, kar jo globoko zaznamuje, je ljubezen do gibanja in narave. »Dvakrat tedensko grem na Višarje. Pozimi s smučmi, poleti peš. Vedno po romarski poti, tam črpam svojo energijo,« pripoveduje z mirno gotovostjo.

Njen dan se pogosto začne zelo zgodaj. Že ob pol šestih je vsako soboto na poti v Italijo, na goro Svete Višarje. V tišini, obdana le z zvoki narave. »Če sem vsak dan v šoli s stotimi otroki, potrebujem čas, ko je čisto tiho in mirno. To mi da veliko. Najraje grem sama, da mi med hojo ni treba govoriti.«

Za Simono Svete Višarije niso le cilj, temveč prostor srečanja s sabo in z nečim večjim. »Na Višarjah vedno vstopim v cerkev, kratko pomolim, prižgem svečo. Nosim skrbi in prošnje – za otroke, za družino, za hvaležnost. Gora mi pomeni stik z nebom. Ko stojim pred križem na vrhu gore, si mislim: tukaj sem blizu nebes.«

Sama o sebi pravi, da ni verna v klasičnem smislu. Njeno doživljanje duhovnosti je preprosto in pristno. »Kot otrok sem morala hoditi v cerkev, zdaj pa grem v cerkev na Višarjah, ker čutim, da tja spadam. Tam se moje misli umirijo. Tudi če me kdo prosi, naj prižgem svečo zanj, to rada naredim. To so zame majhne, tihe molitve.« Na goro Svete Višarje nosi svoj nahrbtnik, poln skrbi, prošenj in misli. »Na vrhu ga spraznim, da lahko z novo močjo stopim v življenje.«

Ob vsem delu in predanosti šoli je Simoni Kunčič-Metschina na prvem mestu družina, še posebej hči Alina (20) in sin Adrijan (10). »Z otroki je vedno tudi skrb, čeprav je Alina odrasla in potuje po svetu, molim, da se varno vrne. Otroka ne moreš nikoli odložiti iz srca. Za vsakega znova skrbiš.«

Sin Adrijan, ki bo prihodnje leto obiskoval Slovensko gimnazijo, svojo mamo opisuje čisto po otroško, a hkrati iskreno: »Moja mama rada je riž in ribo, rada pije kavo in zelo uživa, če sva skupaj pri teku na smučeh.«

Skrb pa ne sega le do otrok. Simona Kunčič-Metschina vsak dan misli tudi na starše, ki živijo tik ob njej. »Oče me vedno čaka, ko pridem domov. Prva stvar, ko se vrnem, je, da grem pogledat, če je vse v redu. Mama potrebuje pomoč, pa sta tu še negovalka in brat. Ni mi vseeno. To so moji ljudje.«

Povezana je tudi s teto v Celovcu, ki ji pogosto priskoči na pomoč, in s Piranom, kjer ob urejanju stričevega stanovanja najde tudi svoj mir. »Morje me pomiri, sprehodi ob obali so mi srčna stvar. Dve uri vožnje in si v drugem svetu, v lažjem, svobodnejšem.«

Simona Kunčič-Metschina je odraščala v družini, kjer je bilo samoumevno, da skrbijo drug za drugega. »Odraščala sem v hiši s tremi generacijami. Bili smo štirje otroci, sestra in dva brata, starši, babica in dedek. Nismo imeli vsega, a imeli smo drug drugega. Naučili so me odgovornosti in da nisi sam, da moraš skrbeti za druge. To mi je ostalo v krvi.«

Zato ni presenetljivo, da je tudi danes med redkimi, ki skrbno nosijo sveče s Svetih Višarij ne le za svoj dom, ampak tudi za sosede. »V pekarni, na vznožju gore, me že poznajo. Kruh in sveče nesem še drugim. Tako sem navajena, tako smo vsi navajeni, da drug misli na drugega.«

Poleg hoje v hribe jo navdušuje tudi tek na smučeh. »Rada sem na smučeh – najraje z možem in sinom. Gibanje mi pomeni ravnotežje – ne samo telesno, tudi notranje. Počutim se bolje, bolj mirna sem in lažje zmorem vse drugo.«

Svojo ljubezen do gibanja prenaša tudi v šolo. Učenke in učence uči z veseljem, z zavedanjem, da jim lahko da nekaj več kot le znanje. »Najlepše mi je, ko mi rečejo, da se bodo radi spominjali časa z menoj. Če otroci pozdravljajo z nasmehom, veš, da si v pravem poklicu.«

Njena življenjska filozofija je hvaležnost. »Vsak dan sem hvaležna. Za zdravje, za to, da sem lahko v naravi, da imam družino. Želim si, da bi ostala zdrava tudi v pokoju, da bi še dolgo hodila v hribe in živela preprosto. To me osrečuje.«

Simona Kunčič-Metschina je 21. marca obhajala 50. rojstni dan. Iskrene čestitke ob osebnem jubileju in da bi te pot še dolgo vodila na Svete Višarje. Na kraj, kjer se srce umiri, misli spočijejo in duša najde novo moč. Naj te še naprej spremljajo zdravje, ljubezen in toplina vseh, ki te imajo radi.