Slovesni praznik Marijinega vnebovzetja spada med najstarejše Marijine praznike. Nastal je v Jeruzalemu, kjer je bila cerkev 'Marijinega počivališča' na poti v Betlehem, kjer je Marija rodila Jezusa.

Med kristjani je od najstarejših časov vladalo prepričanje, da Marija ob koncu svojega življenja ni umrla, temveč samo 'zaspala' ter bila potem z dušo in s telesom vzeta k Sinu. Praznovanje Marijinega poveličanja je bilo že v 5. stoletju razširjeno tudi na Zahodu. Versko resnico o Marijinem vnebovzetju – da je bila vzeta v nebesa z dušo in s telesom – je 1. novembra 1950, na praznik vseh svetnikov, slovesno razglasil papež Pij XII.  Vsebina praznovanja je od vsega začetka Marijin odhod s tega sveta. Misel na smrt je bila pri praznovanju temeljna, vendar pa se ne ustavi pri smrti sami, temveč gre k poveličanju – k zmagoslavnemu Marjinemu vstopu v nebesa in k sredniški vlogi, ki jo Marija izvršuje v nebesih.  Marija je umrla kot vsak človek in je bila sprejeta v nebesa. Njena odločitev »da, naj se zgodi po tvoji volji,« je nič več ne loči od Boga, tako da je tudi s smrtjo rešena. Kot prva je bila sprejeta v nebesa in je sprejela veličastvo, ki je obljubljeno vsem vernim in vsem, ki verujejo v Jezusa. Marija pri vnebovzetju – z dušo in telesom – doživi neposredno bližino z Bogom. Z bližino do Marije dosežemo že tukaj na zemlji bližino do Boga. Simbolika praznika ponazarja, da sta telesi moža in žene določeni za nebeško srečo. Zato je ta praznik izraz sreče nad človekom in življenjem. Duhovnik Franc Sodja je o Marijenem prazniku zapisal: »Marijino poveličanje je zmagoslavje ljubezni: ljubezni Marije do Jezusa, ljubezni Jezusa do Marije ...

Praznik tolažbe in poguma. Marija je do zmagoslavja šla prek Kalvarije. Imeti moram pogum živeti, pa tudi pogum umreti ... Če sem Marijin otrok, potem moram biti, ker stopam naproti cilju, ki ga je Marija že dosegla, najsrečnejši človek na svetu. Tudi jaz grem poveličanju naproti. Na pragu večnosti me čaka moja Mati.«

V številnih Marijinih božjepotnih svetiščih je na ta praznik glavni romarskih shod. Romarski shodi so bili in so v glavnem pričevanje zaupne vernosti ljudi. Z Marijinim vnebovzetjem ali Gospojnico se začenja Marijino tridesetdnevje: 15. avgusta obhajamo njeno vnebovzetje in kronanje, praznik Marijinega rojstva je 8. septembra, sledi mu dan Marijinega imena 12. septembra in 15. septembra častimo žalostno Marijo. V tem času imajo zelišča največ zdravilnih moči. Po zlati legendi so Marijo v nebesa spremljali angeli s palmami in rožami in od nje se je širil čudovit vonj.

Lepa je navada, da se na ta dan blagoslavljajo zelišča. K blagoslovu zelišč se – odvisno od pokrajine – prinašajo šopki zelišč s sedmimi, dvanajstimi ali štiriindvajsetimi zelišči. Tipična zelišča so: šentjanževka, pelin, rman, kamilica, timijan, baldrijan in sivka. Blagoslovljena zelišča shranjujejo na podstrešju ali v »bogkovem kotu«, kjer naj varujejo pred neurjem, boleznijo in nezgodami. 

Micka Opetnik