Kdor je bil kdaj na letališču Ronchi blizu Trsta, je po vstopu v pritličju poslopja lahko videl velik kip Loretske Matere božje. Prepoznavna je na temni barvi njenega in Jezusovega obličja ter po okrasu na plašču. Zakaj je ta kip umeščen v prostoru letališča? Ker je papež Benedikt XV. leta 1920 Loretsko Mater božjo imenoval za zavetnico potujočih z letalom. To zato, ker so po izročilu Marijino nazareško hišo angeli prenesli po zraku iz Galileje najprej na Trsat in potem v Loreto. Dotični latinski naziv je »Aeronautarum Patrona«. Verni potniki radi obstojijo pred njo in se izročijo njenemu varstvu in njeni priprošnji.

Za pripravo na stoletnico »Aeronautarum Patronae« leta 2020 je papež Frančišek razglasil posebno jubilejno leto. Ker pa se je v tem času pojavila korona-pandemija in ni bilo mogoče načrtovanih slavij primerno obhajati, je jubilejno leto podaljšal do 10. decembra 2021. Naziv »Aeronautarum Patrona« sicer ni bil pridružen lavretanskim litanijam, ker pa je bil mesec maj lansko leto v času tega jubileja in je letos spet, se nam nudi v premislek kot povzetek lanskoletnega šmarničnega branja. Zgodba o nočnem letu nekega letala nam v ta namen pride prav.

Neke noči je letalo letelo čez Atlantski ocean. Potniki so uživali ob večerji, lahki glasbi in ozralje je bilo sproščeno in mirno. Nenadoma so na letalu odpovedale zveze ter orientacijski sistem in komandna plošča je ugasnila.

Inženir letala ni mogel popraviti okvare. Pilota se je polotil mrzličen strah. Kako naj najdem smer? Letel je čez ocean v temni noči in ni bilo nobene točke na kopnem, ki bi mu bila v oporo. Stevardese je prosil, naj ugotovijo, ali je med potniki kakšen strokovnjak za elektroniko.

Po neprijetnih trenutkih je prišla v pilotovo kabino neka potnica.

»Ali ste strokovnjakinja za elektrotehniko?« jo je vprašal pilot.

»Ne, gospod,« je odgovorila potnica. »Sploh nimam pojma o tej stvari.«

»Kaj pa potem delate tukaj?« je vprašal pilot.

»Povejte, v čem je težava. Mogoče bom le lahko pomagala,« je rekla potnica.

Pilot se je razjezil: »Če nič ne veste o elektroniki, izginite iz kabine! Ne potrebujem vas!«

Potnica je odgovorila mirno in vljudno: »Prosim, povejte mi, kaj je narobe.«

»Ali ne vidite sami?« je bruhnilo iz pilota. »Naprave ne delujejo. Ne vemo, kje smo. Sredi noči smo se izgubili nad oceanom.«

»O, saj lahko pomagam,« je dejala potnica. »Vem nekaj o stvareh, ki nikoli ne odpovedo. Niso odpovedale v preteklosti in ne bodo nikoli v prihodnosti.«

Pilot je nezaupljivo in začudeno gledal. »O čem govorite?« je vprašal.

»O nebu, prijatelj,« je odgovorila tujka. »Zvezde bodo vaše vodnice. Pokažite mi smer letenja čez ocean na zemljevidu in točko, kamor smo namenjeni.«

Potnica, na videz čisto navadna ženska, je bila astronomka. Sedla je k pilotu z zemljevidom v naročju in s pogledom, uprtim v nebo. Zanesljivo in vešče je vodila pilota na letu. Ob zori je letalo pravilno pristalo na cilju.

Zemljevid v naročju in pogled uprt v nebo. Tako lahko označimo kristjana, ki hoče živeti po evangeliju Jezusa Kristusa. On, Jezus Kristus, je imel nas zemljane v svojem naročju, v svojem srcu – iz ljubezni do nas je postal človek. Pogled je imel uprt v nebo, k svojemu Očetu. Ljubezen do njega mu je narekovala, kaj naj govori in dela, da nas bo pripeljal k cilju našega življenja: »... naj ves svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče« (Jn14,31).

Marija, Jezusova mati, je tudi njegova najzvestejša učenka. Po Jezusovem vnebohodu jo gledamo med njegovimi učenci in prvimi kristjani. Ljubila jih je z vsem srcem. Nosila jih je v svojem naročju. Pogled je imela uprt v nebo, »kjer je Kristus, ki sedi na Božji desnici«. Tako jih je spremljala in jim pomagala, ko so usmerjali prve korake v svet, ki jim ga je Jezus Kristus poveril: »Pojdite in učite vse narode.« Tudi oni, apostoli in vsi njegovi učenci tedaj in danes, naj bi ljubili svoje brate in sestre na zemlji in jim pomagali priti varno do cilja življenja. To gre, če je pogled »uprt v nebo«, kjer je Kristus.

Šmarnično branje lanskega leta nas je ob razmišljanju o nekaterih vzklikih lavretanskih litanij hotelo utrditi v zavesti, da Marijino materinstvo v redu milosti neprestano traja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate in sestre svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino (prim. Vat II, C 62).

S pogledom, uprtim v Jezusa Kristusa, nas Marija nosi v svojem naročju. Ker želi, da bi tudi mi, ki še potujemo po tej zemlji, imeli pogled uprt v njenega Sina, nam je dala v naročje »zemljevid«, namreč rožni venec z njegovimi dvajsetimi skrivnostmi. Pri šmarnicah gledamo na ta zemljevid in se potem v lavretanskih litanijah ozremo na našo nebeško Mater.

Papež Frančišek nas letos vabi, da se pri šmarnicah poglobimo v skrivnosti rožnega venca s posebnim namenom: razglasil je nov molitveni maraton za konec korona-pandemije. Temu naj bi se pridružili. Papež sam bo otvoril 1. maja (ob 18. uri) ta molitveni maraton in ga zaključil 31. maja. Pobožnost, ki jo bodo prenašali vatikanski mediji, bo dnevno vodil eden od tridesetih romarskih krajev na svetu. Da pridemo na te romarske kraje, se nam ni treba na letališču Ronchi vkrcati v letalo. V duhu se z molitvijo rožnega venca ob Marijinem vodstvu podamo po poti Kristusove odrešujoče ljubezni. Ta ljubezen nam želi pomagati in obenem oblikovati naše življenje tako, da dosežemo cilj. Po molitvi rožnega venca pa se ob litanijah ustavimo pred Loretsko Materjo božjo. Sinu, ki ga drži v naročju, se zahvalimo, da dviga naš pogled v nebo. Materi pa se zahvalimo, da s svojim Sinom tudi nas vse drži v svojem naročju.

Valentin Gotthardt