Zapisi zgodnje slovenščine so izredno redki. Zato je dragocen vsak stavek in vsaka beseda, ki je kje zapisana. Pred nekaj meseci so bili odkriti še nepoznani drobci zgodnje slovenščine.

Med najstarejšimi zapisi so Brižinski spomeniki, napisani z latinično pisavo, po raziskavah pa naj bi nastali na Koroškem v obdobju 972–1039. Obstaja tudi Celovški rokopis, eden izmed najdragocenejših jezikovnih spomenikov v slovenskem jeziku. Nastal je v drugi polovici 14. stoletja, molitvi očenaš in apostolska vera sta prepis starejših predlog iz 9. stoletja. Pred nekaj meseci pa je slovenski jezik za dragocenost bogatejši. V cistercijanskem samostanu Heilgenkreuz v Dunajskem gozdu so odkrili rokopis, v katerem so zapisani zgodnjeslovenski števniki od 1 do 10. Rokopis je nastal v tretji četrtini 12. stoletja in se hrani v tamkajšnji samostanski knjižnici pod signaturo Heiligenkreuz OCist., Cod 250. Sestavlja ga 181 pergamentnih listov ter vsebuje teološki del v latinskem jeziku. V času nastanka rokopisa so bili na zadnjih straneh listov št. 8, 16, 24, 32,40,48, 56, 64 in 72 ter na sprednji strani lista štev. 73 kot kustode (zaporedja lege listov v besedilu) z besedo zapisani števniki od 1 do 10, in sicer ne v latinščini, temveč v tedanjem slovanskem jeziku vzhodnoalpskega prostora, v zgodnji slovenščini.

V okviru Svetovnih dnevov slovenskega jezika na Univerzi v Celovcu je predaval Matej Šekli o tej »majhni senzaciji« in »najpomembnejšem odkritju zgodnje slovenščine v zadnjem času«. Zanj so zgodnjeslovenski števniki od 1 do 10 v Heiligtenkreuškem rokopisu poleg zemljepisnih in osebnih imen redek znan zapis slovenščine v obdobju med Brižinskimi spomeniki (972–1039) in slovenskim pozdravom koroškega vojvoda Bernharda II. Španheimskega Ulriku Liechtensteinskemu »Buge waz primi, gralwa Venus« (Bog vas sprimi, kraljeva Venus) na Vratih leta 1227. Ta je to zapisal v svojem romanu v verzih »Vrowen dienest« v kitici 592.