Inkluzija 2023 je bila edinstvena prireditev, ki je v Celovcu potekala ob 18. do 20. aprila. Šolarke in šolarji prijavljenih šol so se srečali z ljudmi s posebnimi potrebami iz Evrope, da se med seboj spoznajo in spletejo prijateljstva. Projekt želi pokazati, kaj je inkluzija: »Da raznolikost ljudi sprejmemo kot bogastvo za družbo in kot dragocen zaklad. Vsak človek ima svoje sposobnosti. Prav ljudje s posebnimi potrebami nas lahko veliko naučijo.« Projekt Inkluzija je potekal že devetnajstič. Letos je sodeloval tudi 2AB Dvojezične trgovske akademije skupaj z veroučiteljem Hanzejem Rosenzopfom. Po skupnem dopoldnevu v četrtek, 20. aprila, so vsi zapeli: »Mi se ´mamo radi.« Spremljevalke in spremljevalci iz Portoroža in Nove Gorice so dijakinje in dijake 2AB, ki so sodelovali v projektu, zelo pohvalili. S seboj so vzeli nekaj srčne kulture.

Victoria Micheuz, 2A, HAK-TAK:

Pri verouku nas je profesor vprašal, če bi želeli sodelovati. Najprej smo zbirali ideje, kaj bi lahko delali skupaj. Odločili smo se, da sodelujemo v projektu inkluzije. K nam so prišli šolarji in šolarke iz Portoroža in Nove Gorice. Imamo različne delavnice, pogovarjamo se, ogledali so si našo šolo. Danes smo se prvič srečali. Z njimi smo se začeli pogovarjati tako, kot z vsemi drugimi ljudmi. Imamo se zelo lepo.

Vesna Lešnik Baruca, profesorica slovenščine na Centru za komunikacijo, sluh in govor Portorož:

Našo šolo obiskujejo učenci z različnimi težavami, od disleksije, disgrafije, avtisti ... Ko so izvedeli, da gredo v Avstrijo, so bili vsi zelo navdušeni. Tudi učenke in učenci, ki se ponavadi ne udeležujejo dodatnih dejavnosti, so danes z veseljem prišli. Ko jih sedaj gledam tukaj, vidim, da so našli povezavo. Čeprav se vedno poudarja, da so otroci s posebnimi potrebami, se vidi, da so enaki vsem ostalim, da potrebujejo družbo. To jim manjka – vsej mladini, našim pa še posebej, ker so malo odrinjeni na rob. Današnja izkušnja me je zelo nagovorila – ko smo prišli na Trgovsko akademijo, je eden od učencev rekel: »Mi smo pričakovali osebe s posebnimi potrebami, ampak to so čisto normalni ljudje.« To je odraz družbe, ki misli, da mora biti fizično nekaj drugačno, da je posebno, a so tudi drugi aspekti. Danes smo zelo lepo sprejeti, ozračje danes je zelo prijetno. Na splošno pa imajo naše učenke in učenci različne izkušnje. Takšne delavnice medsebojno povežejo in zmanjšajo predsodke.

Matej, Osnovna šola Kozara Nova Gorica:

Rad hodim v šolo. Vesel sem, da smo šli na izlet. Danes mi je bilo vse všeč, pobarval sem risbo.

Brigita Bukovec, učiteljica na Osnovni šola Kozara Nova Gorica

Naša šola ima dva programa, prvi program je nižji izobraževalni standard, drugi program je za otroke in mlade s posebnimi potrebami, ko končajo osnovno šolo pa do 26. leta. V projekt Inkluzija smo vključeni že več let skupaj z Varstveno-delovnim centrom in ŠENT-om Nova Gorica. Z učenkami in učenci smo danes prvič tukaj. Današnji dan je bil čudovit, pomembno je, da se drug z drugim povezujemo, vsak najde močna področja. Učimo se drug od drugega.

Nik Stević in Maj Zgonc, 2B, HAK-TAK:

Danes smo imeli obisk ljudi s posebnimi potrebami iz Slovenije. Z veseljem smo jih sprejeli. Razdelili smo se v več skupin. V nekaterih skupinah so se ukvarjali s športom, nekatere skupine so se igrale družabne igre, barvali so kamne in pobarvanke. Spoznavali smo se med seboj, igrali smo šah, se pogovarjali, kakšne izzive imajo v življenju. Na začetku traja malo časa, ampak hitro ugotoviš, da smo vsi ljudje, ki imamo čutenja. Veliko novega smo se naučili – tako mi od njih, kot, upava, tudi oni od nas. Pozitivno presenečenje je bilo, da eden od njih igra harmoniko in tako odkriva svoje glasbene talente.

Hanzej Rosenzpf, veročitelj:

Pri projektu Inkluzija gre za srečanje z ljudmi, ko se projekt usmerja na tisto, kar je v življenju bolj bistveno. To mlade zelo nagovarja, tudi danes smo to videli. Takšna srečanja v mladih prebujajo različne misli, želje, tudi hvaležnost. Domov od pouka gredo obogateni. Ne preseneča, da so na koncu izrazili željo, da bi bilo potrebnih več takšnih srečanj. Mladi so imeli možnost, da so drugim stali ob strani, da so delili svoje sposobnosti. Predvsem pa smo občutili srčno kulturo: prijaznost, da skupaj nekaj naredimo. Dane so tudi iztočnice za naprej. V tem projektu je vidno, da se ne učimo za šolo, ampak za življenje. Pozitivno sem bil presenečen, kako so mladi vstopili, s kakšno odgovornostjo in spoštovanjem so z mladimi izvajali različne delavnice (kreativnost, šport, pogovor, vodstvo po šoli) in da so bili pozorni na posameznike.