Jana je imela za sabo zadnji dan v službi. Stopala je po stopnicah proti recepciji upravne stavbe. V desni roki je nosila veliko lončnico, drevo življenja. Skozi njene suličaste liste je komaj videla pred sabo. V levi je imela škatlo z osebnimi stvarmi, ki so se nabrale v pisarni skozi čas. Poslovila se je od receptorja in šla ven, na dvorišče. Hodila je počasi, kot da se ji ne mudi, in stopala proti avtu, ki ga je imela parkiranega za ograjo, pred vratarnico. Rekla je nasvidenje varnostniku, odprla prtljažnik in vanj zložila tovor. Vsega, kar je fizičnega ostalo od službe, ni bilo niti za vsebino prtljažnika. Le rastlina je kukala ven. Pomislila pa je, da so spomini ostali, teh je bilo ogromno in nikoli ne bodo izginili. Še zadnjič se je ozrla v stavbo, kjer je delala vsak delovni dan več kot osem ur, leta in leta. V tistem trenutku je bila notranje prazna, vedela je, da bo vse prišlo za njo.

Gledala je naokoli, ko se je spravljala v avto. Pravih barv ni bilo, po nebu so se podili oblaki. Najbrž je tako izgledala tudi ona. Nepričakovano je postala tehnološki presežek v podjetju, ni bila edina. Znašla se bo na zavodu za zaposlovanje. Tja se bo šla prijavit po končanem dopustu, ki ji je pripadal. Bilo je nekaj let po začetku novega tisočletja.

*

Izkazalo se je, da za redno službo ni bilo najboljših obetov. Tega ni pričakovala. Stara je bila blizu petdeset let, za večino delodajalcev je bila prestara. Če bi iskala službo v neposredni proizvodnji, bi še razumela, kajti za tekoči trak ni imela več dovolj spretnosti. Hodila je od vrat do vrat kadrovskih služb, pisarila prošnje za zaposlitev, klicarila po telefonu, če jo morebiti potrebujejo na kakšnem delovnem mestu … »Ne, hvala. Ne potrebujemo delavke v vaši stroki.« Ali pa: »Zaenkrat ne pridete v poštev. Obdržali vas bomo v evidenci, v primeru spremenjenih razmer vas bomo obvestili.« Vedela je, da se to ne bo zgodilo. Mučna opravila, ki so ji zbijala samozavest in jo pehala na dno razpoloženjske lestvice. Nekaj časa je jemala antidepresive in pomirjevala. Včasih se je počutila kot beračica, ki prosi vbogajme. »Zakaj jaz? Kako bo? Bom dobila službo? In če ne? …« Pojavil se je tunel, kjer ni videla nobene luči.

Zavod za zaposlovanje ji pri tem ni pomagal, niti usmerjal ali spodbujal. Morala se je mesečno javljati z žigosanimi potrdili, kje vse je službo iskala. To je bil eden izmed pogojev, da je niso vrgli iz evidence nezaposlenih. Spoznala je, da je to toga, zbirokratizirana javna ustanova, potrebna temeljite prevetritve. Brezosebno osebje, le redke so bile izjeme, ki so se vedle ljudem prijazno. Človek bi nekaterim glede na njihovo obnašanje privoščil nekajmesečno brezposelnost, da bi bili bolj človeški. Ponujali so ji le slabo plačana javna dela, ki niso bila vredna svojega imena. Plačali pa so prispevke za upokojitev, torej vsaj nekaj dobrega.

Eno takšno delo je obsegalo referentska dela na zavodu samem, kjer bi bila za šestdeset procentov slabše plačana kot redno zaposleni, delala pa bi popolnoma enako delo. Postala bi referentka za zaposlovanje, ki pa sebi prave službe ni našla. Kakšna ironija! »Veseli me, da bova sedaj sodelavki,« je govorila bodoča šefica. Seveda jo je veselilo, ker je poznala Janin sloves pridne uslužbenke. »Ampak s tem bom komaj preživela skozi mesec.« »To pa ni naš problem!« se je glasil odgovor. Tudi oni so izkoriščali državo in ljudi. Bi vzvišena gospa lahko preživela sebe in dva otroka s plačo, komaj večjo od minimalne? Težko. A ona ni bila v njeni koži in je ni razumela. Drugo delo je bilo delo učiteljice otrok s posebnimi potrebami pri dopolnilnem pouku. Težavno delo, ki je zahtevalo specifično znanje in delovne izkušnje. Bilo je, kot bi slepi osebi ponudili delo poklicnega voznika. No, tam ni bila izbrana. Ne za eno ne za drugo delo ni imela delovnih izkušenj niti ustrezne strokovne izobrazbe. Samo nekak približek. A ker je plačala država, so skušali zapolniti luknjo s kandidati, ki bi premostili manko. Opravljati je morala tudi psihološke teste, ob katerih se je zjokala, ker so bili za začetnike. Njene delovne izkušnje niso štele nič. Počutila se je, kot da se je znašla v temnem tunelu, kjer ni videla na njegovem koncu nobene svetlobe. Spotikala se je in padala po tleh.

K sreči je kmalu dobila honorarno delo v stroki, ki ji je krajšalo čas in povečalo prihodek. To je bila le začasna rešitev, a bilo je bolje nekaj kot nič.

Na razgovorih za zaposlitev se ji je včasih dogajalo kaj nenavadnega. Tako jo je direktor kadrovske službe v nekem podjetju vprašal: »Ste članica kakšne politične stranke, da vas podpre?« Bilo je namreč razpisano prosto delovno mesto šefice službe z njenega področja dela, imela je formalne možnosti. »Ne.« »Škoda,« je bil suhoparen odgovor in čez nekaj dni je sledil prijazen odgovor, da sicer ustreza vsem pogojem, a da so izbrali nekoga drugega. »To ni nič drugače kot v socializmu, ko je bilo za vodstvena delovna mesta zaželeno, da si član partije,« je pomislila.

Nekje drugje, v podjetju z lastniki – tujci, jo je kadrovski šef skušal prepričati, da služba ni za njo, čeprav je ustrezala pogojem. Najbrž je imel svojega kandidata. »Delo se velikokrat podaljša v popoldansko delo, a podjetje ne plača nič.« »Nič zato, tega sem vajena.« »Pa vožnje na delo in z dela ne plačamo, čeprav ste oddaljeni skoraj dvajset kilometrov od nas. Podpisati bi morali izjavo o tem.« »Ni problema.« »Z lastniki in s šefi se pogovarjamo angleško.« »Saj hodim na tečaj, nekaj pa znam od prej.« Bilo je še nekaj podobnih pasti, v katere se ni pustila ujeti, zato je ubožček postal živčen. On! Dobil je neobvladane tike in trzal je z očmi. Poslovila sta se, vedela je, da ne bo izbrana. Vsaj potrudila se je. Dobila je podoben odgovor kot v prvem primeru. Ni se pritožila, saj ni imelo smisla.

Prijavila se je tudi na razpisano delovno mesto v občinski upravi. K temu jo je spodbudil znanec, ki je včasih sodeloval z njihovim podjetjem, zdaj pa je delal na pomembnem delovnem mestu v občinski upravi. »Za takšen kader, kot si ti, pa res ne bi smel biti problem za zaposlitev. Potrudil se bom,« se ji je sladkal v obraz. Pa je čez dva tedna dobila uradni odgovor od župana z znano prijazno, a s hladno vsebino. Bi morala biti ponosna, da je bil podpisan on? Po tistem se jo je znanec izogibal. Prijateljica pa ji je povedala, da je njen problem najbrž v tem, ker ni v stranki, katere član je župan, in da ni njegova sorodnica ali prijateljica. Občinska in javna uprava sta bili po njenem mnenju večinoma združba sorodnikov, prijateljev in strankarskih kolegov, vodilnih v politiki, vsepovsod v državi. Ona je tam delala prek javnih del in je to spoznala. Jana je spet pomislila, da je še huje kot nekoč v socializmu.

Na svoji koži je tako spoznala, da so za zaposlitev potrebne predvsem zveze, politične, sorodstvene ali prijateljske, ki jih ni imela. Stroka ni toliko štela. Bila je razočarana. Po glavi so se ji pletla neskončna eksistenčna vprašanja. Kmalu bo minilo eno leto neprostovoljnega bivanja na »sončni upravi«, kot so ljudje radi rekli zavodu za zaposlovanje. Bila je čedalje bolj obupana.

K sreči sta se kmalu pred iztekom denarnega nadomestila za zaposlovanje našli celo dve službi, brez zavoda, seveda. V sosednjem mestu je prišla v ožji izbor za opravljanje podobnega dela, kot ga je delala na zadnjem delovnem mestu. Kandidatov je bilo menda čez sto, torej je bilo to zanjo spodbudno. Skoraj ni mogla verjeti, da je skozi sito prišla edina. En mesec je zatem poskusno delala s pogodbo o avtorskem delu in jo je šefica lahko še bolje spoznala. Delo pri njej bi bilo ustvarjalno, a z veliko terenskega dela po vsej domovini, pisarno pa bi morala imeti doma. Zjutraj bi šla na teren in se zvečer vrnila. Tudi računalnik bi morala imeti svoj. Šefica bi dobila denar za opremo delovnega mesta iz državne blagajne, a bi ga očitno porabila za kaj drugega. Jana si je že priredila prostor za ta namen, ker je razmišljala tudi o odprtju svojega podjetja; kasneje pa ji je služil za opravljanje hobijev.

Drugo delo so ji skoraj sočasno ponudili tam, kjer je delala po končanem študiju. Za to zaposlitev, ki je bila v mestu stalnega bivanja, se je trudil mož, ki je pristojne pol leta dregal v ta namen. Ona tega ni zmogla, bilo ji je nerodno prositi zase. Za druge ji ne bi bilo, to je v življenju velikokrat storila.

Med službama, ki sta se našli tako nenadoma, se je odločila za tisto, ki je bila bližje domu. Ponujeno ji je bilo delo strokovne delavke, ne čisto ustrezno in ne šefice, a je bila vseeno hvaležna. Tako bo lahko delala normalen delovni čas, ne bo se ji treba voziti in biti cele dneve odsotna od doma. Stremela je pač k lažjim delovnim pogojem, kar je bilo razumljivo. Nesojena delodajalka iz oddaljenega mesta jo je za zaposlitev najprej prepričevala z višjo plačo, ko ji ni uspelo, pa ji je dejala: »Potem pa opravljajte dobro plačano referentsko delo in hodite peš v službo. Želim vam veliko sreče!« Bila je užaljena, ker se ni odločila zanjo in je morala iskati novo delavko. Pa saj je imela veliko vlog v evidenci, sigurno je našla kaj primernega.

*

Tako je Jana po letu dni brezposelnosti dobila redno zaposlitev s poskusnim delom, ki ga je uspešno opravila. Do upokojitve je imela še osem let. Damoklejevega meča, kako naprej, ni bilo več, če bo normalno delala. V novi službi sicer ni bila pretirano zadovoljna, ker je morala začeti vse od začetka. Niso ji priznali delovnih izkušenj in minulega dela, tudi s šefico ni bila najbolj zadovoljna zaradi njene muhavosti in hinavščine. Dopovedovala si je, da dela za preživetje in da ni pomembno, kaj dela, kako se njeno delo vrednoti in kakšnega značaja je šefica. Delala bo na premagovanju stresa, se ukvarjala s hobiji in teh nekaj let bo kmalu minilo. Spomniti se mora tudi na to, kako težko je službo našla in kako obupana je bila zaradi tega. A je le dočakala luč na koncu tunela, življenje je postalo lepše, z novimi obeti za prihodnost.

Božena Tanšek - Boža

Sem Velenjčanka, ki izhajam iz učiteljske družine. Sem ločena, imam sina in dva vnuka. Rojena sem dne 13. februarja 1953. Po izobrazbi sem predmetna učiteljica za razredni pouk in univ. dipl. org. dela kadrovsko – organizacijske smeri. Naprej sem se zaposlila kot učiteljica, nato pa v Gorenju kot kadrovica in vodja kadrovskega oddelka ter v Elektroniki Velenje kot Vodja kadrovskih in splošnih zadev. Moja kratka predstavitev je tudi na spletnih povezavah: https://www.locutio.si/avtorji.php?ID=1336

http://www.saleskibiografskileksikon.si/index.php?action=view&tag=936

Odkar sem upokojena, pišem in objavljam pesmi in kratko prozo. Prof. Sonja Lubej je med drugim zapisala: »S pretanjenim občutkom za usode drugih ljudi v okolju je srkala vase njihove zgodbe, jih včasih prepletla z lastno in pletla mozaik, ki ga je oživila v pesmih in zgodbah. Tava od lirike do satire.«

Sem članica Šaleškega literarnega društva Hotenja, do letos tudi članica literarne sekcije Bele stopinje iz Mozirja.

DELA

Objavljala sem v knjigah več avtorjev:

Zbirka pesmi Pod vodo vas, nad vodo vas glas, Društvo Revivas, 2014

Hrani jih za spomin, če me več kdaj nazaj ne bo, Špela Poles in sodelavci, 2014

Vstala Valentin in Venera, 2017

Velenjski petorčki, Senka Karlovčec, 2018

Zgodbe iz stanovanja, refleksije iz karantene več avtorjev, 2020

Objavljala sem v več kot 40-ih literarnih zbornikih, največ v zbornikih Šaleškega literarnega društva Hotenja, Belih stopinj iz Mozirja in Spletne literarne revije LOCUTIO. Na spletnem portalu KAMRA sem objavila štiri kratke zgodbice.

NAGRADE

Na Mentorjevem feferonu (2016), ki ga je razpisal JSKD RS, sem prišla v ožji izbor s pesmijo Družina, bila je nagrajena in objavljena v literarni reviji Mentor št. 4. Na literarnem natečaju v spomin na Miška Krajnca Čarni nasmeh v Lendavi (2017), sem bila med nagrajenimi odraslimi avtorji (tretje mesto) z zgodbo Čarobni nasmeh za mamo. Na literarnem natečaju zgodbe po Vodniku pri literarnem društvu Sončnica v Rogaški Slatini (2019), sem bila med tremi enakovrednimi prvonagrajenimi avtoricami z zgodbo Občutek krivde.

LASTNE PUBLIKACIJE

PESMI IZ PREDALA pesniška zbirka, 2012

PESMI MAVRIČNE DUŠE, pesniška zbirka, 2016

SKOZI NJENE OČI, kratke zgodbe, 2018

DNEVU NAPROTI, kratka proza, 2020