I.

Najprej se je zelo dolgo zbiralo. Nihče ni zares pričakoval, da se bo karkoli zbralo, čisto predolgo je že po malem grmelo in se pripravljalo, daleč za obronki soparnih noči, ki so na oči odlagale prah. Najprej ni bilo ničesar, ne, vrabci so bili in postovke, ki so lebdele nad travniki, utrujenimi od otave, visoko nad zemljo so krožile in se spuščale in vrane so se zbirale na smrekovih vrhovih v dolini pod tabo in krilile s perutmi. Nihče ni zares verjel.

Najprej se je zelo dolgo zbiralo, hodil si in se spraševal, kam se je izgubil. Veter, ki si ga poznal, je bil drugačen, in opustošenje, ki si ga gledal, je v premrle dlani večera gnalo strah. Strah pred vetrom, strah pred utripom, strah pred tišino, ki se je v nočeh iznad skalnatih pobočij v molk pogreznjene sestre spuščala nad glave.

In sprva nisi vedel. Ležal si in strmel v strop, šklopotanje po strehi je bilo oddaljeno kot udarci krampov globoko v podzemlju, daleč pred časom, ko si lovil prve dihe in se kobacal po mehkih travnatih previsih. In vendar je prišlo, tiho in nepričakovano, zmedeno so se spogledovali, ko so stali ob ograjah in strmeli v razjarjeno trganje sveta. Potem je potihnilo. In je bila dolgo samo tišina.

II.

Zdaj sediš v sobi in strmiš skozi okno. Zima je in vendar je sneg nekam pobralo, kot bi sublimiral v tisto čudno medprostorje, ki ni niti zemlja niti nebo. Okrog praznikov dnevi dišijo drugače, zvok iz kasetofona pronica v taljenje snega, vonj kompota iz suhega sadja se zaletava v vonj smrekovih iglic in je kot šklopotanje posušenih pomaranč, sonce se useda na parket in ti sediš tam, pri oknu, čisto sam.

In vendar je letos vse drugače. Več kot strah pred gozdom je in več kot strah pred goro, pred vodo in pred plazenjem, ki je utripalo v stopalih in podplatih, ko si se skrival v bukovem listju pod belim skalovjem. Strah pred vetrom je, strah pred odprtim, strah pred vsem tistim, kar bi še lahko prišlo. Nikoli nisi verjel, da bi lahko kaj zamajalo varno ugnezden svet travnikov in sadovnjakov pod goro, kjer si čuval svojo skrivnost. Zemlja, prepredena s koreninami, ne more plazeti, in svet, skrit pod drevesi, ne more odteči drugam. Potem je privršalo, morda je bila minuta, morda dve, zdelo se je, kot da je vsa večnost in trenutek obenem. Ležal si v postelji in strmel v strop in se spraševal, ali se tam zunaj, v poltemi prebujajočega se jutra, na obrežju že zbirajo ljudje.

V tistih trenutkih nisi čutil ničesar. Nič od tega, kar je bilo, je in ni, se ti ni v enem samem hipu odvilo pred očmi, kot si kdaj videl v filmih, ne, ne v tistem trenutku. Pravzaprav se ne spomniš natančno, kaj je vrvelo okrog tebe, sence, ujete v čebelnjaku, bilo je bučanje, obračal si se in nisi vedel, od kod prihaja in kam gre. In potem je nenadoma vse obmolknilo in je bilo – tako si mislil – kot po starem. Ti pa si ostal in nič več ni bilo isto.

III.

Tiste večere si hodil. Koraki so te kar sami gnali ven, na prosto, izpod strehe, nisi pogledoval proti nebu in nisi se oziral na blago rosenje dežja. Gosta siva tišina je razmejevala travnike in gozdove in tisto, kar je nad njimi, in vrane so se poskrile. Nekje visoko nad sivim baldahinom si slutil rdečo, tisto, ki je že tako dolgo nisi videl, ki je nihče že tako dolgo ni videl, zato si šel, vzpenjal si se nad travnike in gozdove, vstopal si v svet kamnov in skal in prisluškoval klenkanju krav, svoje dihanje si poslušal in nekaj je umirjalo utrip, korak za korakom in noč za nočjo.

Tiste noči si hodil in nisi mislil na nič onkraj roba, ki kadunjo loči od doline. Tam spodaj, tam daleč proti severu, tam daleč na rastočem nebu se morda prikaže razpoka, skozi katero primezi kakor kri iz zareze karminast odblesk ohlajajoče se zarje. Ti pa si hodil in bližje kot si bil, manj si gledal pod noge. Takrat nisi mislil na zadrževanje diha in rastočo tišino samotnih zimskih popoldnevov, težkega utripa minljivosti, ki zalebdi v prostoru in odvzame vsakršen nemir. Šel si in si vedel, da je cesta, po kateri stopaš, samo pol poti. Da se boš na križpotju nad dolinama zaustavil in zadržal dih. In se obrnil. Ker so kraji, ki jih dnevno puščaš za sabo in se zvečer vračaš po isti poti, sta točki, med katerima potuješ – večni potovalec, nemirni brezdomec pod odprtim nebom. Ker so kraji, kjer se ustaviš in se nato zopet obrneš in se v odpraviš v drugo smer. In je kraj, kamor greš umret.

IV.

Nekaj lebdi v zraku. S povitimi prsti potiskaš svoj pretanjeni prastrah pod preprogo nemira, vse bolj zavit v rastočo gostoto sten in gotovost, da mora biti tako. Okna, ki jih zagrinjaš pred zvezdami, so tvoja moč in varovalo, nekaj trdnega v sipkem nemiru razpadajočega obrežja na dnu doline. To je zemlja, v katero se lahko zariješ, svet, ki bo grob, ki ga koplješ, obrasel s koreninami. Sprašuješ se, kakšna je dlan, s katero te privije k sebi. Tvoja sestra je in vendar …?

Zdaj sediš v sobi in si nenadoma želiš tiste tišine. V spodnjem nadstropju nekdo igra klavir in bilo bi lažje, če ne bi, razmišljaš, kolikokrat še, zapiraš oči in vsak naslednji ton se izrisuje pred tabo, dobro znani vzponi in spusti, trenutek zaustavljanja, tišina … in počasi naprej. In ti sediš ob oknu in si grizeš ustnico. Želiš si tiste tišine. In se je obenem bojiš. Ker slutiš, da je nit, ki se napenja med stenami, neločljivo povezana z glasbo – in iz trenutka v trenutek manj veš, kaj se zgodi, ko v zgoščeno ozračje z lastno pajčevino prepredenega sveta zavibrira zadnji ton.

In vendar se ne zganeš. Sediš pri oknu, ker mora biti tako. Ker veš. Pride čas, ko ni ne sneženja in ne dežja. Ko za trenutek vse obmiruje in niti tanke brezove veje nad previsom ne vzdrgetajo. Zadržuješ dih in strmiš ven. In čakaš.

V.

Nikoli nisi razmišljal, kako si se znašel na tem kraju. Do koder ti seže spomin, si preprosto bil tam, tih in kakor večen, mirujoč ob oknu, kot bi se primrznil na zaledeneli okvir. In koliko tvojih, neslišnih senc, ki lebdijo nad tabo, si je pod drevesi, ki jih čuvaš, izkopalo svoj grob? Sedel si v travi in prešteval korake, počasno majanje skozi trave na njivo, prvič, drugič, tretjič … Spomniš se raskavih dlani in kamna, od nekod si moral priti, in vendar vedno si in boš … tudi ti, nekoč … Veter, ki ga poznaš, veje po travniških previsih in se igra z dlanmi krošenj, vrane spreletavajo svet, lapornata prst se zažira med prste na nogah in ti čakaš na postaji. Danes …? Jutri …?

Ne veš, kaj je tisto, kar te dan za dnem vleče tja. Sediš v sobi in zapiraš oči, dež kaplja na odeje in blazine, udarci po klavirju se izgubljajo. Soba se vrtinči okrog tebe, premaguješ prve korake (ali so nemara zadnji?) in v tistem trenutku veš, da moraš, utripajoče vijuge poti se zvijajo pred tabo, moraš, veš, da moraš, kot bi moral že od nekdaj – nekoč si to vedel. Koliko tvojih je šlo tu pred tabo? Koliko smrti si se videl sprehajati tod, v strmo reber na njivo in zopet nazaj? Stal si pri oknu in gledal sled v visoki travi in se spraševal, kolikokrat ...?

Najprej se je zelo dolgo zbiralo. Nihče ni zares pričakoval, da se bo karkoli zbralo, čisto predolgo je že po malem grmelo in se pripravljalo, daleč za obronki težkih soparnih noči, ki so na dlani odlagale prah. In ko je prišlo, so se zmedeno spogledovali in vrane so se poskrile, ne veš, ali je kdo sploh opazil. In ti si stal visoko nad dolino in zadrževal dih, skrival si se pod skalami in kamni, premraženi Noe in čakal, da se izza sivega oblaka prikaže sestra in te prime za roko.

A ni prišla.

VI.

Ne veš, kdaj si jo nazadnje videl.

Sedela je na obronku kadunje in te gledala in ti si gledal njo. Bele rože je imela v laseh in včasih je, ko si predolgo strmel vanjo, umaknila pogled. Potem so privršali oblaki in pridrli hudourniki in voda je nosila kamen in vedel si, že takrat si vedel, da se je nekaj nepreklicno zamajalo.

Zdaj sediš v sobi, vonj smrekovih iglic se meša z vonjem prsti. Dolgo je že, odkar je ni. In vendar slutiš, da je nekje, skrita za sivim oblakom strahu, ki se je ulegel nad dolino in tam obležal, ne glede na to, kolikokrat si se vzpenjal na hrib in upal, da ujameš vsaj kak droben odblesk njenega karmina.

Ko si jo zadnjič videl, nisi pomislil, da bi rekel kaj več kot pa tisto, kar si rekel vsako jutro do tistega dne. In v trenutku, ko te je prvič prešinilo, da morda nisi prepozen le za tisti dan, ampak za vso večnost poprej in poslej, nisi imel občutka, da je karkoli zares drugače. Potem si vstopil v svet brez snega in dežja, svet, ki te je sprejel vase in ti pod senčnim zavetjem dreves dal košček zemlje, ki bo postal tvoje pristanišče. Zaril si se v to zemljo in zdelo se je, da si pozabil. Sipka lapornata prst se je drobila pod tvojimi udarci, nežnimi in preciznimi, vsako jutro si hodil tja in si ogledoval rastočo jamo, zarisano pod vejami jablan in hrušk, in vrane so ti delale družbo. Nisi mislil nanjo, njene oči so se skrile in belo usločeni lok njenega hrbta, pogreznjenega med krošnjami, se je zabrisoval v razpokanem rjavenju tvojih dlani. Potem je prišla zima in z njo strah. Strah pred tišino.

Epilog

Redkokdaj sredi belega dne pomisliš, kaj se zgodi, ko boš zapustil sobo in ugasnil luč in bo prah sedal, kot je sedal do tistega trenutka. V resnici ne veš, kdo ga bo predramil. Ali se bo sploh zganila kljuka na vratih ali bo vse zadrževalo dih, dokler ne bo začelo pronicati skozi parket in zaudarjati, ali pa bodo začeli vstopati, drug za drugim, in odnašati stvari.

V tistem trenutku pa strmiš v vrata in nenadoma je vse pred tvojimi očmi, zvok iz kasetofona in klavir, vonj po smrekovih iglicah in kompot iz suhega sadja, od sonca segreti parket in ročice, ki se plazijo čez travnate previse, stojiš med podboji in čakaš tišino in tisto eno solzo, ki bi se morebiti še lahko prikotalila iz očesa. Ker šele v tistem trenutku pravzaprav veš, kar si vedel že ves čas. Kako zelo samo je življenje. In kolikšna je neznansko tiha lepota dveh svetov, ki si delita košček zgodovine.

Zdaj se spomniš. Počasi stopaš izpod strehe, ne oziraš se ne levo ne desno, samo naprej … Čutiš, kako se dež umirja, siva skriva rdeče nebo, korak za korakom in noč za nočjo, ponavljajoči utripi, počasi in zanesljivo stopaš navzgor, vse višje in višje … Čudna notranja sla izluščiti se iz trhle lupine, stopiti iz doline, nad drevesa, ki skrivajo svoj lasten strah … Čutiš, kako se dež umirja, le rahlo še rosi po koži, korak za korakom in noč za nočjo … počasi stopaš izpod strehe in greš. Veš, da se boš vrnil. In veš, da moraš iti. Verjeti moraš, da te bo košček zemlje, na katerem koplješ, čakal. Kraj, na katerem v potu in krvi svojih dni zidaš svojo hišo, ti teče po žilah in te na večer polaga v prah. To je kraj, kjer si bil in si in boš tam še po tistem, ko tvoje premrle dlani zasuje lapornati drob, ko se zviješ pod korenine svojih dreves in si za en sam droben trenutek večnosti spet kot otrok. Ker so kraji, ki jih dnevno puščaš za sabo in se zvečer vračaš po isti poti, sta točki, med katerima potuješ – nemirni potovalec, tipajoč za lučjo. So kraji, kjer se ustaviš in se nato zopet obrneš in se odpraviš v drugo smer. In je kraj, kamor greš umret.

Lucija Mirkac (1997) je pesnica, pisateljica in dramatičarka, po izobrazbi komparativistka in slovenistka, trenutno pa tudi profesorica slovenščine celi četici dijakov ravenske gimnazije. Pisati je pričela v osnovni šoli in je doslej izdala več mladinskih romanov in dve pesniški zbirki. Obenem pa je soustanoviteljica in vodja gledališke skupine Kavčuk, za potrebe katere je napisala in režirala devet celovečernih dram oz. muzikalov, kjer je poleg ostalega poskrbela tudi za glasbo. Odraščala je namreč v glasbeni družini in danes deluje tudi kot kantavtorica, obenem pa je soustanoviteljica, klaviaturistka in tekstopiska glasbene skupine Teater na gradu.

Ker se ima tako za Korošico kot tudi Poljakinjo, občasno pesni tudi v narečju in v poljščini. Objavlja v različnih revijah, zbornikih, vodi delavnice kreativnega pisanja, deluje v treh kulturnih društvih, obenem pa tudi po študiju nadaljuje svoje raziskovalno delo – predvsem na področju slovenske katoliške lirike in slovenskih narečij.

Je ustanoviteljica Literarnega ateljeja Ederheria. Pod tem imenom združuje svoje delovanje na področju kulture, umetnosti in slovenskega jezika ter svoja druga zanimanja. V prostem času poleg literarnega in glasbenega ustvarjanja namreč rada bere, riše, slika, rezbari, izdeluje manjše izdelke iz lesa, šiva, kvačka, kuha, fotografira, prevaja, prepesnjuje, raziskuje jezike in skozi okno svojega ateljeja na Lešah, kjer živi in ustvarja, občuduje odtenke sveta med Uršljo in Peco.