Čutim, da se ti je srčni utrip pospešil odkar si tu. Ti ga vsaj še imaš. Te delajo nemirnega utripajoče luči? Nekoliko nepotrebne rešetke, ki jih zapirajo na strop? Mogoče pa je slaba svetloba, ki jo luči s presledki pošiljajo v utesnjeno čakalnico? Modrikast podton obseva stene, brez izjeme bele. Vse kar osvetli, na svoj način ohlaja. Čeprav je zrak že dovolj hladen. Mrazi te, ampak tvoje telo po malem še zmeraj proizvaja znoj. Ne vem če si opazil, ampak ti na čelu stojijo majhne kapljice hladnega potu. Te moti brneči avtomat za kavo, ki nedolžno stoji v kotu? Ali bolj dejstvo, da je tisti, ki ga je tja postavil, imel v mislih, da bodo v tej čakalnici res imeli željo po kavi? Ob misli na kavo spoznaš, da imaš suha usta. Že nekaj časa z rahlo priprtimi usti strmiš v svetleč linolej na tleh. Vse mišice ne tvojem obrazu so sproščene, le obrvi ti silijo nekam navzgor in ti gubajo potno čelo. Telesna govorica bi izdajala da si v šoku, če ne bi vedela da videz vara, ter da si novico že prebolel. Tvoja težava je, da si kot vedno prišel nepripravljen. Prepozno ozavestiš. Ko ob tej misli tvoj izdih postane nekoliko težji, daljši in toplejši, je prepozno za razmišljanje zakaj vse si razočaran nad sabo. Težka kovinska vrata so že odprta. Vstaneš počasi, kot bi te presenetila teža lastnega telesa. Hodiš okorno, a z dvignjeno glavo. Naj videz vara. Opazil si, da koleščki škripajo. Po tolikem času sodelovanja s tlemi, bi morali že biti v dobrem odnosu. Za razliko od prejšnje sobe je ta še bolj hladna. Vse površine so moteče svetleče. Vse izgleda pretirano razkuženo, sterilno. V zraku se meša vonj razkužila, krvi, kovine. Strop je nižji kot si pričakoval. Veš kaj te čaka, pa si vseeno pozoren na druge stvari. Morda zanalašč. V višini tvojega pasu nepremična ležim pred tabo. Ti pa me ignoriraš. Mogoče si pozabil, da telo ostane naravne velikosti. Tvoje misli so spet nekaj pomešale in si mislil, da bo trenutek bolj podoben tistemu, ko si videl povečano sliko mravlje v učbeniku za biologijo. Ali pa igračko slona, ki se je prilegala tvoji pesti. Vedel si, da so sloni bistveno večji, ampak se ti je pomanjšana verzija zdela nekako običajna. Ta trenutek pa ni niti malo podoben tistim bežnim, nepomembnim iz obdobja tvojega odraščanja. Ta se ti bo vtisnil v spomin, kot se je moje ime dalo vgravirati na tanek listič kovine, ki sem ga na tanki verižici nosila okoli zapestja.

Končno gospa odkrije belo tkanino z mojega obraza. Spusti jo dovolj nizko, da se začne kazati koža ramen. Končno me pogledaš. Pustiš prenizek strop, specifične vonjave, ki so nemo obvisele v zraku. Spustiš obrvi in koža na tvojem čelu je spet gladka, potne kapljice na njej pa so z vsako sekundo večje in hladnejše. Barva moje kože v smrtni bledosti kriči, da mraz uhaja iz mene. Jaz sem tista, ki tako brezobzirno ohlaja prostor. Mnogi fiziki in kemiki bi ti sedaj dokazali nasprotno, vendar si suženj svoje lastne psihe, ki ti zatiska oči. Iluzijam se posvetiš kot celovečernim filmom. Vendar njihov avtor si ti sam. Verjameš utvari, da sem vir ledu, kot verjameš vsakdanjim lažem. Naivno si nasedel tej ideji, kot si vsako leto naivno nasedal mojim potegavščinam prvega aprila. Igro tvojega uma začne igrati še telo. Na koži začutiš mraz, ki uhaja iz mene. Vidno te zmrazi. Ostala sem naravne velikosti, kar te malo spomni na to, da sem resnična. Nisem več zgolj ideja in misel, ki te preganja odkar si prejel klic. Priča si najbolj resničnemu in tehtnemu dokazu mojega obstoja. Mojemu truplu. Me prepoznaš?

Zdi se, kot da prvič zares zagledaš znan obraz. Moje veke, tesno zaprte. Kako lepo trepalnice štrlijo iz njih. Skoraj nikoli se ne prekrižajo, kot bi jih kdo počesal, jim dopovedal, da ne rabijo več ponosno in zavihano siliti k obrvem in zdaj spočite ostajajo na robu vek. Oči so zaprte kot zalepljene. Če bi lahko, bi prelomila načelo molčečnosti in mirovanja samo zato, da bi ti povedala, da so morali na njih položiti kovance. Povedala bi ti, kako neprijetno je ko se zaveš, da veke nimajo možnosti proti njim. Najbolj pa me razžira, da ne bom izvedela kateremu kovancu naj tako zamerim. Na tvojem mestu bi se pozanimala, in nikoli več plačevala z njim. Ko bi ga kje videl na tleh, se ne bi razveselil, ampak bi pljunil nanj in si mislil, da je to kovanec, ki je tvoji sestrični pridržal veke tako tesno zaprte, da jih nikoli več ne bo odprla. Lezem v skrajnosti, pa vendar nisem daleč od zgroženosti, ki jo kaže tvoj pogled. Še zmeraj strmiš v veke, tako intenzivno, kot da čakaš, da se odprejo. Gledaš in se zaveš, kako so oči za njimi bile priča vsem sedemindvajsetim letom. Postal si tako osredotočen, da bi te spomini prevzeli, skočili bi nate iz mojega pogleda. Če bi odprla oči. Za trenutek se ti zazdi, da spomin pronica ob robu oči, upodobljen v solzi, prozorno leze po hladnem licu in se upočasnjuje in zmrzuje, ker se ga ne spomniš. Ne nasedi spet ukanam svojega uma. Vse kar sem doživela, je zaklenjeno za očmi, ki so garantirano zaprte. Ključ je uničen, ključavnica pa sploh ne obstaja. Sem kot neprebojno steklo. Nič mi nič ne more. Nič me ne bo obudilo. Svoj pogled spustiš malo nižje, do nosa. Zrak več ne potuje skoz nosnice. Potem pa opaziš moja ušesa, ki so sicer vedno bila skrita za mojimi lasmi. Prvič vidiš, kako se vlečejo iz mojega obraza na stran in so pritrjena na kožo glave, ki jo kmalu za ušesi zmoti začetek lasišča. So prevelika za moj obraz? Premajhna? Mogoče preveč štrlijo? Ali pa so pomaknjena čudno navzgor ali navzdol? Samo, da niso opazno nesimetrična. Sneli so mi zlate uhane. Na svoj način se ti to zdi prav, ker se toplota zlata ne bi skladala s hladom, ki ga po novem nudi moja polt. Lica so sproščena. Preveč sproščena, to ne pristaja mojemu obrazu, ker sem zmerom bila nasmejana. S kotički ustnic so se pogosto dvigala in rahlo gubala tanko kožo pod očmi. Moje ustnice pa sedaj počivajo, nekako razvlečene na obe strani, kot je za ležeči položaj običajno, vendar zate preveč opazno. Ustnice pred tabo so čisto nasprotje tistih, ki si jih poznal. Te so preveč mirujoče in premalo zgovorne. Pretirano mejijo na odtenek vijolične, ki mi sploh ne pristaja. Nasploh so čisto preveč brez barve. Čisto na hitro, prezirljivo ošineš gospo, ki potrpežljivo stoji zraven tebe. Opazuje te, kako opazuješ mene. Postaneš jezen, da me ni našminkala. Jezen si, da so moje ustnice zadnjič, ko jih gledaš, suhe in brez barve. Ni ona kriva. Kdo bi našminkal mrliča, ki bo (skrajno neokusno rečeno) toplotno obdelan do stanja, ko od njega ostane le še pepel? Pepel pa bodo vsuli v neko -po možnosti lepo- žaro in jo pokopali pod zemljo. Zapečatili s težkim kamnom, pod izklesanimi imeni najine družine v svetlečem marmorju. Ostanki mojega telesa potem nimajo več nobene možnosti uzreti svetlobe dneva. Pa bi si to sploh zaslužila, če bi bilo mogoče? Nisem za to živela vsa ta leta? Da cenim svetlobo dneva? Ampak vsaj molit boste prihajali k meni, ne? Bodoči prah ne potrebuje šminke.

Dovolj ti je. Zaznam to. To zazna potrpežljiva gospa, to zaznajo tla, ki te držijo, čeprav o tem nisi trdno prepričan. To zaznajo stene in gladke površine, ki si se jim sovražno posvečal. To zazna vse živo in neživo v prostoru. Dovolj ti je misli. Nič ti ne ustreza in nihče te ni nič vprašal. Ne preneseš več dejstva, da je pod bledo, ledeno kožo ujeta kri. Organi. Meso, po zakonu narave pritrjeno na kosti. Živci, ki več ne zaznavajo dražljajev. Pomisliš, da bi bilo bolje, da me mogoče ne bi našli in bi po naravni poti izginila. Sprva bi izgledalo kot da počivam, potem bi začela zaudarjati, meso bi začelo gniti. Z malo sreče me živali ne bi zavohale, in oglodale kar bi od mene ostalo. V miru bi se razkrajala. Ni ti všeč, da so v mojem trupu globoki vrezi. Da je gospa, ki te še zmeraj opazuje kako me opazuješ, umaknila mojo kožo in se dotikala mojih organov, da bi našla vzrok smrti. Ona ve, kaj je zadnja stvar ki sem jo pojedla, ti pa ne. Na svoj način je oskrunila mojo notranjost in to moti bolj tebe, kot mene. Jaz ne domujem več tam. Ko si izvedel, se nisi spomnil, da ima vsaka stvar na tem svetu posledice. Tudi smrt. Če bi se takim mislim posvetil prej, bi mogoče izbral krsto. Ti pa si gledal še dalje in tudi meni se zdi bolje, da so moji ostanki v obliki prahu. Ne kosti.

Dvigneš pogled. Počasi, ne bom ti zamerila. Po dolgih sekundah in prehitrih mislih sva imela več kot dovolj časa, da se posloviva. Čeprav si v mislih govoril z mojim truplom, bolj kot z mano. Obsojal si njegov izgled, ne na grd način. Pač opazil si stvari. Po tihem si me onikal. Obrneš se h gospe in se spomniš, da si tu, da potrdiš da niso na kako drugo truplo nataknili mojega imena. Ona te ni ujela, jaz pa sem te videla, kako si na hitro ošinil še vedno mrtev obraz. Samo da se prepričaš. Komaj opazno pokimaš gospe, ta pa ti razumevajoče pokima nazaj. Ko bela tkanina zakrije predolgo opazovan obraz in majhne kretnje prekinejo razvlečeno mučno tišino, mraz izgine. Zapusti te izdih, ki te izda, da si si oddahnil. Ko spet vdihneš znova zaznaš oster vonj te sobe. Brez besed se obrneš in pustiš da zvok težkih korakov govori na mesto tebe. Kovinska vrata za tabo ostanejo odprta. Za sabo pustiš čakalnico in avtomat za kavo, ki bo po vsej verjetnosti še nekaj časa ostal neuporabljen. Za zdaj lahko to pustiš za sabo. Ampak spomnil se boš tako živo moje mrtve podobe vsakič, ko ti nekdo omeni moje ime. Vsakič, ko ti bodo prijatelji izrekli sožalje. Ko se boš še po dolgih letih spomnil in me obiskal prvega novembra. Ko ne boš več razmišljal katera sveča bi mi bila najbolj všeč, temveč boš vzel tisto, ki bo najbolj cenovno ugodna. Kruto rečeno, ampak jaz bi storila enako. Čas me bo pregnal iz tvojega vsakdana in misli bodo vse bolj sebično naravnane. Takrat upam, da te po dolgih letih obiščejo spomini moje žive podobe. Da se boš spominjal mojega glasnega in nadležnega smeha in visokega glasu. Moja mirujoča, nema, gluha, ne našminkana podoba pa naj zapusti tvoj um. Tudi mrtvo mene moraš pustit umreti.

Moje ime je Živa Ema Brigadir, leta 2007 sem se rodila v Feldbachu v Avstriji, večino svojega dosedanjega življenja pa sem preživela v Mariboru, kjer živi moja družina.

Zadnja leta je zaradi šolanja del mene tudi Ljubljana, kjer obiskujem tretji letnik Srednje šole za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo, smer zobotehnik.

Sebe vidim kot izjemno radovedno, saj me veselijo in navdušujejo tako različna dejstva, kot tudi interpretacije bolj abstraktnih ved. Najbolj doma se počutim v naravi, še posebej ob morju, ter z ljudmi, ki so mi blizu. Kljub temu da sem družabna, pa zelo cenim tudi trenutke ko sem sama s sabo.