To umetnost obvlada Jozi Metschina: v naplavljenem lesu ob rekah zagleda morebitne skulpture. Doma si te lesene od vode in kamnov opiljene lesove še enkrat natančno ogleda in odstrani – »samo zelo malo in samo to, kar je zares treba« – kar je odveč. Nato pa jih poimenuje. Prav nič abstraktno z besedo, kar so: ptič, kača, jelen, akt, …

Več ko petnajst let hodi ob rekah Roža in išče les, splaknjen v vodi in stisnjen med kamne sredi reke ali kje na obrežje potoka med vodo in kopnem. Samo majhen delček zbirke tega lesa je našlo pot v galerijo Centra k&k. Doma ima še dovolj nabranih kosov lesa, ki si jih zelo natančno ogleduje, preden jim bo odvzel, kar je odveč, jim dal naslov in javnosti pokazal, kaj je odkril za mnoge nevidnega.

Zbrani na odprtju razstave so imeli neke vrste povečevalno steklo v multiviziji Lada Jakša. Ob glasbi, ki jo je igral na več instrumentih v živo, je projiciral na zid detajle iz razstavljenih skulptur Jozija Metschine. Tako so se skulpture tako mestoma spojile z glasbo, kot bi jih voda splaknila na obrežje. Ladu Jakšu je uspelo dati razstavi s svojim slikovno glasbenim spremstvom še močnejši odmev.

Jozija Metschina je les že vedno privlačil in kot mizar je razvijal odnos do te naravne snovi, ki jo je mogoče oblikovati, z golimi rokami obdelati in občutiti kot prijetno toplo snov, ki izžareva nepopisno udobje.

Julija Schellander-Obid je o razstavi povedala: »Metschinovi objekti so izraz čistega veselja z delom samim in odkrivanjem stvarstva v malem. V sleherni fazi dela se zaveda elementov, iz katerih so najdeni surovci. Nastali so iz zemlje, rojeni v les, oblikovani od vode, sušeni od sonca, z ljubeznijo obdelani in pretvorjeni v obliko.« Poudarila je tudi, kar Jozi Metschina vedno ponavlja: Objekti so le malo obdelani, brušeni in naoljeni.

Pred sedmimi leti je bil Jozi Metschina že enkrat v Centru k&k. Sedaj je spet. Metschina je prepričan: Razstavljene skulpture bodo našle nov dom, saj so njihove podobe in barve v resonanci z nekom, ki mu je figura namenjena. vg