O vas pa sem že veliko bral, to je bil eden od prijetnih odzivov ob srečanju na Koroškem s s. Zvonko Mikec, ki kot misijonarka deluje v Angoli in je tukaj dobro poznana. Iz Afrike se na obisk v Slovenijo odpravi samo vsakih nekaj let. Letos je bila spet takšna priložnost.

S. Zvonka je redovnica salezijanka. Rada je s preprostimi ljudmi v Afriki, njim je podarila svoje življenje. Sestre v svojih ustanovah od vrtca do poklicne šole skrbijo za nad 10 tisoč otrok. S. Zvonka je ekonomsko odgovorna za vse postojanke Hčera Marije Pomočnice v Angoli, kjer sestrska skupnost raste. Ko je prišla leta 1998 v Angolo skupaj s Hanzejem Rosenzopfom prva skupina, da so sestri osebno izročili denar prve misijonske tombole iz Št. Primoža, so imele tam tri misijonske postojanke, danes jih imajo osem. Širijo se lahko tudi s pomočjo darov, ki jih prejmejo od društva IniciativAngola.

Če je bilo leta 1991 ob prihodu sestre Zvonke v Angolo tam 10 milijonov prebivalk in prebivalcev, jih je sedaj 30 milijonov. Angola ima ogromno potenciala, tudi ekonomskega, ima pa velik problem, ki je pravzaprav svetovni problem: peščica ljudi dominira vse, ostali pa se morajo znajti sami. V Angoli srednjega sloja skorajda ni, kdor je reven, je zmeraj bolj reven. V mestih se je situacija malo izboljšala, popravili so infrastrukturo. Vsa glavna mesta provinc imajo supermarkete, kjer lahko kupujejo državni uradniki, velika večina ljudi pa živi od trgovanja in preprodajanja na cesti in na tleh. »Kitajci so s svojimi trgovinami preplavili mesta,« je zaskrbljena s. Zvonka.

Če bi bila predsednica Angole, kaj bi najprej naredila? S. Zvonka se ob tem vprašanju iskreno nasmeji, nato pa zelo jasno odgovori: »Prva stvar bi bila uničiti korupcijo.« Veliko mladih reče, da bi se želeli izseliti iz države, to jo skrbi. Prav tako je zaskrbljena zaradi velike smrtnosti otrok. Največja potreba je potreba po šolanju. Otroci potrebujejo hrano, če so lačni, se ne morejo učiti. Sestre vodijo tudi poklicne centre, kjer mlade pripravljajo za svet dela. »V našem centru v Zangu se učijo za poklice. Ogromen interes je za opismenjevanje pri odraslih, ki se želijo naučiti pisati. V Bengueli imamo srednjo poklicno šolo za hotelirje in turizem,« z veseljem in hvaležnostjo pripoveduje. Država pokrije stroške samo za učitelje, pa še to ne za vse. Letos so pogumno odprle novo misijonsko postojanko. Škof iz škofije Menongue, čisto na jugu, jih je prosil za šolo in katehezo, »predstavil nam je situacijo in videle smo, da je res potrebno pomagati.« Izzivov ne zmanjka, v prihodnosti načrtujejo še misijonsko postojanko v osrednji provinci Huambo.

Sestre v Angoli vzpostavljajo infrastrukturo, ki omogoča vzgojo in izobraževanje, ustvarja skupnost ter v bogati deželi revnih ustvarja upanje za lepšo prihodnost. S. Zvonka se iz srca zahvaljuje vsem dobrotnikom in dobrotnicam na Koroškem, ki imajo botrstvo za otroke, hvaležna je vsem, ki prispevajo svoje darove, talente in molitve, organizirajo prireditve in imajo odprto srce. Sama je zdaj že spet nazaj v Angoli in ljudem prinaša perspektivo ter upanje za lepšo prihodnost. Čeprav je včasih težko, ji nasmehi otrok dajo vedeti, da vse neutrudno delo ni zaman. mr