»Naša naloga in dolžnost je, da ohranimo spomin na žrtve nacizma,« je povedala predsednica Slovenskega prosvetnega društva Bilka Maria Weber-Ogris v svojem pozdravu na prireditvi pod geslom »Spominjanje« v društveni sobi Bilke v Bilčovsu. Ob tem je poudarila, da je ta spomin v Bilčovsu živ. Šele lansko leto je bil odkrit spomenik pregnanim družinam in vsem žrtvam nacizma na obzidju pokopališča. Oblikovala ga je umetnica Meina Schellander.

Tudi letos na prireditvi ob 80-letnici vrnitve iz pregnanstva in konca vojne je bil nameščen umetniški pogled na ta kruti čas. Inštalacijo »spominjanje« pri vhodu v društveni prostor Bilke je iz gline oblikovala Rezi Kolter. Postavila jo je tako, da se v ozadju vidi cerkev, ki je središče domačega kraja. Umetnica se je posvetila vprašanju, kaj ji pomeni jezik, kako se v človeku oblikujejo besede. Takole pravi: »Izbrala sem kroglo, ki simbolizira začetek in konec ter se vrti, kot se vrti življenje. Spominja na jajčno celico in varnost v materinem telesu. Tedaj se je v meni že zasidrala ljubezen do mojega srčnega jezika. Glina mi je omogočila, da tem svojim mislim, občutkom in razmišljanju dam obliko, barvo in jezik spoštovanja. Tanke plasti prikazujejo vse, kar se dogaja v zunanjosti. Kar vidimo slišimo in čutimo gre v našo notranjost, se tam zbira, dokler ne najde pot do sočloveka. Z inštalacijo želim pokazati, da se beseda rodi v našem notranjem svetu.«

Krogla spominja na vojno in domovino. Ob njej je še krožnik, brez hrane, a s kartušami. »Spominja na lakoto, domačo mizo in posledice orožja.« Tam so tudi ključi. »Spominjajo na hišna vrata, ki so se zaprla, ko so morale cele družine zapustiti svoj dom, ter na vrata v ječi, ki so mamo ločili od sveta.« Tu je še partizanska čepica, so pisma napisana daleč od doma in kovček, ta pa spominja »na odhod od doma in vrnitev v domači kraj«.

Na koncu predstavitve umetnine je Rezi Kolter prebrala pesem njene mame Ane Zablatnik »Domovina«. Pesem je njena mama napisala v zaporu, papir všila v perilo in jo poslala domov. Za poseben in nepopisljiv trenutek je poskrbel rokopis, s katerega je Rezi Kolter brala pesem.

Predsednica Bilke Maria Weber-Ogris je podčrtala pomembnost spominjanja. »Le tako je mogoče razumeti sedanjost in s tem razumevanjem oblikovati prihodnost. Krivica iz preteklosti ne sme biti pozabljena. Kulturo spominjanja moramo približati tudi mlajši generaciji. Če dobro poznamo svojo zgodovino, o njej lahko več govorimo, se iz nje učimo in gradimo mostove.«

V pogled v zgodovino sta ta večer dali dve točki. Najprej so zbrani videli film Andreja Moharja »Pregnani in zaprti zaradi slovenstva« (2002), ki je leta 2012 ob 100-letnici društva Bilka kot odbornik spodbudil kulturo spominjanja. Kot urednik Slovenskega sporeda ORF je pregnance spremljal s kamero, ko so obiskali kraje, kamor so bili pregnani.

Druga točka pa je bila pogovor s pričo časa Petrom Sitterjem, s katerim se je o pregonu in vrnitvi pogovarjal Rupi Gasser. Ko so prišli domov: prazna hiša, nobene omare, nobene sklede, nobene žlice, še tal ni bilo, tudi macesnove deske so bile potrgane. »K sreči je bilo v skednju nekaj sena, tam smo si postlali in prespali. Sosedi so nam pomagali. Eden nam je pripeljal kravo, da smo mleko imeli.«

Pa se še enkrat vrnimo k nagovoru predsednice Marije Weber-Ogris, ki je citirala Lonki Schellander. Ta se spominja svoje osvoboditve pred 80-imi leti iz zapora v Celovcu takole: »Ja, pa je napočil 5. maj 1945. Kak lep dan. Poln sonca, lastovke so letele, me pa smo šle iz zapora v prostost. V svojem življenju nikoli ne bom pozabila, kako močni in globoki so bili občutki, ko smo iz zapora zakorakale v svobodo.«