Sabine in Michael Kristof-Kranzelbinder sta prireditev povezovala dvojezično in tako opozorila na njeno posebno večno nagrado Koroške: njeno dvojezičnost. Na predlog Koroškega kulturnega gremija je bilo podeljenih 13 nagrad.

Deželni glavar Peter Kaiser se je koroškim kulturnim in umetniškim ustvarjalkam in ustvarjalcem zahvalil za njihovo »skoraj seizmografsko kritično refleksijo političnih in družbenih dogodkov v deželi in prek nje«. Referent za kulturo ni skrival, da je treba narediti še nekaj pozitivnih sprememb. Tudi v trenutnih težkih finančnih razmerah pa je cilj omogočati razvoj vrhunske ustvarjalnosti v deželi. S tem v zvezi je omenil proces oblikovanja kulturne in umetniške strategije dežele Koroške.

Deželno nagrado Koroške je prejel Josef Winkler. Sicer nekaj let pozneje kot predvideno, vendar ob vseh nagradah, ki jih je prejel – med njimi tudi Einspielerjeva nagrada – je deželni glavar Peter Kaiser dejal: »Najboljše pride potem, ne na koncu!«

V svojem govoru o stanju kulture je Antonio Fian posvaril, da je treba storiti vse, kar je v naši moči, »da se v bližnji prihodnosti ne bi znašli v kulturi popolnega pomanjkanja kulture«. Fian je potrdil, da gre kulturi slabo, da jo politiki zanemarjajo in da je zanjo premalo denarja. »Takšne nagrade so vsaj kanček upanja, da še ni vse izgubljeno,« je dejal.

Kako kakovostno in močno je prisotna umetniška ustvarjalnost v narodni skupnosti, o tem so pričale tudi nekatere nagrade pripadnicam in pripadnikom slovenske narodne skupnosti. Mira Stadler je prejela pospeševalno nagrado za upodabljajočo umetnost, za glasbo Mira in Sara Gregorič (Duo Sonoma), za elektronske medije, film in fotografijo pa Verena Repar. Priznavalno nagrado za posebne zasluge na področju svobodnega kulturnega dela sta prejeli kulturni društvi Zarja (Willi in Marija Ošina) in Peršman (Markus Gönitzer, Eva Kristina Hartmann). Počastitvena nagrada na področju literature je bila izročena Cvetki Lipuš.