Krista Janežič je Podjunčanka, ki se je poročila v Rož, je mati petih sinov, zelo povezana z naravo in veliko razmišlja o življenju. Pogovori z njo so zelo prijetni. Mnogi pa ob imenu Krista Janežič pomislijo tudi na kruh iz krušne peči. Peče ga dvakrat na teden. Včasih začne s peko že ob pol dveh zjut­raj, saj je zanjo pomembno, da je dovolj časa. To se pri kruhu potem pozna. Pa še nekaj je zelo dragoceno – da peče kruh iz domače moke. »Pri nas že na polju po kruhu diši,« pravijo pri kmetiji Janežič v Lešah.

Krista Janežič poje pri Ženskem pevskem zboru Rož. Trenutno veliko razmišljajo o temah ljubezen in mir. Pri obeh ni samo sama harmonija, ampak je tudi disharmonija. Vrv lahko veže, lahko pa tudi ovira. Krista Janežič ve, da življenje niso samo lepi trenutki. »Nekateri pravijo: „Vse je za nekaj dob-ro.“ A ko se zgodi kaj težkega, si mislim: Zdaj pa še malo ne vem, zakaj je to dobro.«

Odraščala je v Rinkolah. V Rož jo je pripeljala zaposlitev. »V kloštru sem poučevala, spala sem pri Stickrovih. Anica Fugger je imela kuharski tečaj. Na koncu je vsak lahko nekoga povabil, ko smo kuhali za zaključek. Francijev prijatelj je kuhal in je njega povabil,« tako se spominja, kako je spoznala Francija Janežiča. Potem je ostala v Rožu, poročila sta se in rodilo se jima je pet sinov. Poučevala je kuhanje in šivanje, ob tem se je tudi sama veliko naučila pri sestri Salvatori. Potem ko je prišla v Leše pri Št. Jakobu k Janežičevim, se je marsikaj naučila od tašče. »Ohranjala je stare navade, kot je peka kruha. Mnogi so ji rekli: „Kaj pa pečeš kruh, kupi ga, bolj poceni je, boš imela lažje življenje.“ A je vztrajala, tako pri peki kruha kot tudi pri semenju. Imela je dosti ljudi okoli sebe, ki so ji pomagali. Za semenj je bilo en teden priprav in en teden praznovanja.«

Materni jezik Kriste Janežič je slovenščina – narečje. »Ko sva s sestro prišli v Celovec, se je to čisto izgubilo. Službo pa sem dobila zaradi tega, ker sem dvojezična,« se spominja. Ima še tri brate in sestre, njena sestra je uršulinka – s. Christiane in brat Stanko je salezijanec. Vera je bila močen steber v družini. Niso bili vključeni ne v fari in ne v kulturi, a oboje so živeli, in to v sproščenem ozračju. Molitev pred kosilom je bila samoumevna, »če si bil sam, si sam zmolil.« V puberteti si je seveda že stavila marsikatero vprašanje. Bila je to iskrena vera. Ko se je poročila v zakoreninjeno družino pri Janežičevih, je bila zanjo to velika sprememba. Doma so imeli tudi kmetijo, a oče je umrl, ko je bil star malo čez 40. Njena mama je skušala nadaljevati sama, a ob štirih otrocih kot mama samohranilka ni zmogla še kmetovanja.

Fotografije so Kristi Janežič zelo dragocene. Prinese sliko svojih petih sinov, pa tudi zadnjo družinsko skupno sliko na veliko noč 2014. Meseca maja istega leta se je Franci smrtno ponesrečil v gozdu. Dvakrat se je ponesrečil, prvič težko, drugič smrtno. Ko se je prvič ponesrečil, je veliko razmišljala o tem, kako končno je življenje. Človek nekam gre, lahko se zgodi, da ga ne bo nazaj. Nato se je zgodilo, da se žal enkrat res ni več vrnil ...

Kako je biti mama petim fantom, jo vprašam. »Nisem bila sama, bila je velika družina. Mili je bila veliko z njimi, tašča tudi,« pripoveduje Krista Janežič. Imeli so veliko dela, vedno so bile pomembne teme obstoj kmetije, napredek kmetije, letni časi so jih gnali, setev, žetev, košnja, živina, delo na polju ... Sin Peter, ki je po očetovi smrti prevzel kmetijo, je imel kar nekaj odgovornosti že od mladih nog, »Franci je imel ta dar, da mu je zaupal,« razlaga Krista Janežič. Peter kmetijstvo na ekološki kmetiji živi tako, da kolobari, in to, kar proizvaja, proda od doma. Imajo svoja večkrat nagrajena olja, moke, kruh, testenine, jajca ... Na kmetijo radi sprejmejo tudi praktikante. »Naše korenine segajo globoko v zemljo, sonce in dež pa žegnata vse, kar raste na naših travnikih in poljih.« Prvi zapis o kmetiji Janežič so našli že leta 1531. Tukaj se je rodil tudi Anton Janežič, ki je bil soustanovitelj Mohorjeve družbe v Celovcu.

Kruh in Krista – to je dragocena povezava. »Ta način peke kruha je postal nekaj posebnega, ker tega skoraj nihče več ne dela. Meni je to vrednota, ker Peter dela moko.« Če imaš lastno moko in veš, da to žito raste na tvojem polju, je to nekaj izjemnega. Vse dela ročno in kuri še z drvmi. Kruh peče po naročilu, dvakrat na teden. Za eno peko vzame 30 kilogramov moke. V vsak kruh naredi križ. Tisti, ki jim je to vrednota, se potrudijo, da pridejo do dobrega kruha. Pusti tudi dovolj časa, da kruh vzhaja. Peka kruha je zanjo nekaj lepega. »Mi pozabimo, od kod pridemo, od česa živimo, kaj potrebujemo za življenje.« Pred kratkim je bila na Dunaju na sponziji, ko je sin Luka zaključil študij arhitekture, tam je dekan rekel: »Prihodnost arhitekture ni v tem, da bomo gradili stavbe, temveč da bomo iz tega, kar že imamo, naredili najboljše.« To razmišljanje prenese tudi na druga področja, na primer oblačila, pa tudi na kmetijstvo, saj res ne potrebujemo paradižnikov in jagod čisto vsak dan v letu, ampak je dovolj, če jih z veseljem uživamo v sezoni.

Krista Janežič, ki je že trikrat babica, si za otroke in vnuke želi, da bi ostali prizemljeni, da ne bi živeli površno, ampak iskreno. Tako skuša živeti tudi sama. Daje prostor in svobodo mladim, a jim stoji ob strani. Rada se spominja seminarjev Alenke Rebula, kjer je veliko pridobila za življenje. Z veseljem poje pri zboru, rada gre na rajže, si ogleda kaj lepega. Ob svoji 60-letnici, ki jo praznuje v teh dneh, je hvaležna za svojo družino ter za iskrene prijateljice in prijatelje.

Mateja Rihter