Poseben občutek topline, ki jo zame v tej obliki izžareva samo božični čas

Božič ima nedvomno poseben čar. Ko opazujem svojo najmlajšo hčerko Kajo, kako z vedno večjim pričakovanjem in včasih tudi malo nestrpno odšteva dneve do božiča, se pojavi poseben občutek topline, ki jo zame v tej obliki izžareva samo božični čas. Najbolj dragoceni so mi v tem času skupni trenutki z družino. Vsako leto se po prihodu Božička vsi skupaj zberemo okoli božičnega drevesa ter jaslic in prepevamo božične pesmi. Takrat tudi ne sme manjkati božična izdaja Nedelje, iz katere starejši hčerki prebereta božični evangelij. Dnevi po svetem večeru pa so namenjeni predvsem praznovanju v krogu širše družine in tudi ta srečavanja so vedno v znamenju skupnega prepevanja in so zelo praznična.

Pogrešal bom ...

Predvsem praznovanja v širšem krogu bom letos prav gotovo pogrešal. Moram pa priznati, da imam letos zaradi epidemije veliko manj terminov kot v preteklih letih in je zato adventni čas precej bolj umirjen kot sicer in bo isto veljalo tudi za božič. Vseeno si želim in upam, da bo božič prihodnje leto lahko spet takšen, kot je bil v preteklosti.

Na naši šoli ...

Na naši šoli je adventni čas običajno zelo poseben. Vsako jutro se vsi skupaj zberemo v avli in prepevamo adventne in božične pesmi. Vmes veroučiteljica prižiga svečke na adventnem vencu in prebere to ali ono božično zgodbo. Otroci, ki obiskujejo glasbeno šolo, pa nam na svoje inštrumente zaigrajo znane božične melodije. Letos vsega tega ni in kljub okraskom v šoli vsi čutimo, da nekaj bistvenega manjka. Ko naše učenke in učence spremljam na klavirju in sto otrok istočasno, v več jezikih in z velikim navdušenjem ter iz vsega srca prepeva, pogosto dobim kurjo polt. Isto velja za otroško božično mašo, ki jo skupno z našimi šolarkami in šolarji, šolskim bendom, učiteljicami in našim župnikom vsako leto praznujemo v šmihelski farni cerkvi. Takrat je cerkev namreč nabito polna in ljudje vidno uživajo ob lepem petju in igranju otrok. Da letos otroške božične maše ne bo, je zelo žalostno. Kajti za mojo družino in mnogo drugih družin, še posebej pa gotovo za tiste soljudi, ki so za božič osamljeni, je to najlepši uvod v sveti večer.
Sploh sta umetnost in kultura izredno pomembna stebra našega bivanja na tem svetu. Zavedam se, da gospodarstvo zelo trpi zaradi posledic, ki jih prinaša epidemija. Z vidika pedagoga in glasbenika sem prepričan, da bi morali najmanj toliko pozornosti namenjati posledicam na medčloveškem, kulturnem in umetniškem področju.
Vsem bralkam in bralcem Nedelje želim, da bodo kljub neugodnim okoliščinam tudi letos doživeli čim lepši božični čas v krogu svojih najdražjih!

Danilo Katz

Ko zablestijo božični obredi

Smisel božiča je zakrit razumu. V srcih čutimo smejoč nemir, hvaležnost in ljubezen. Vedno znova se razveselimo znanih božičnih popevk in napevov (čeprav tega seveda javno ne priznamo). Dolgi večeri nas nehote popeljejo v meditacijo, vero in hrepenenja.

Vsi nehote potrebujemo preproste pomirjujoče rituale božičnih opravil. Nezavedno vedno znova iz domače kuhinje zadišijo enaka drobna peciva, božični kruh, ki je najbolj aromatičen, orehovi rogljički, ki se ne lomijo in tisti dišeči medenjaki, ki jih je pekla že stara teta. Mizo pogrnemo z babičinim, že malce obledelim prtom, ki nas edini spomni na vse tiste božiče, ki smo jih preživljali kot otroci ali kasneje v krogu svoje širše družine, se smejali in obujali spomine. Kako lepo nam je bilo.

Smisel je v tem, da vsi potrebujemo pomirjevalna in zdravilna sporočila, ki jih prinašajo obredi, ki so nam pri srcu.

»Eden izmed najpomembnejših pogledov na družinske običaje – obrede, ki jih družine opravljajo leto za letom, je ta, da imajo običaji simbole in družine potrebujejo simbole,« pojasnjuje Steven J. Wolin, klinični profesor psihiatrije. »Pripravimo okraske, pojemo stare pesmi, molimo isto molitev, oblečemo se v nam ljuba oblačila, mizo pogrnemo na določen način.«

S tem nehote tudi svoje družinske člane in prijatelje seznanjamo s tradicijo.

Predvsem je za nas pomembno, da v običaje vedno znova vpletamo svoje otroke, kot tudi oni nas – starše, ko nogavice vztrajno puščajo na tleh, namesto v košari za perilo in skrivoma preložijo gobice s pice na rob krožnika, čeprav jim dnevno dobronamerno pridigamo o lakoti, ki pesti otroke tretjega sveta. Gotovo tudi vi lahko naštejete podobne rituale, boljše ali slabše, ki pestijo vaša življenja.

Pa vendar ..., rituali in obredi in tudi običaji z bogato tradicijo nas učijo in nam kažejo, da naše življenje ima, je imelo in bo imelo smisel.

V zadnjem času se vsi učimo novih običajev. Vsak dan z ljubeznijo skuhamo kosilo, beremo tisto dobro, že pozabljeno in zaprašeno knjigo, igramo prelepo božično glorijo, v toplem objemu domačih gledamo romantično komedijo ter skrivoma ves čas pogledujemo čaroben sij sveče na doma izdelanem adventnem venčku, ki še vedno diši po svežih iglavcih, ker dolge večere končno preživljamo – doma.

Ti – novi časi – nas učijo zavedanja, da je ohranjanje starih, kot tudi odkrivanje novih običajev še kako pomembno. Prenašamo jih namreč v nove generacije, ki le brez našega zgleda ljubezni, upanja in vere ne bodo izgubljene.

Zato naj božični obredi v tem decembru preprosto – zablestijo.

Katja Osterc

Ime mi je Lucia Hafner-Kušej. Živim v Celovcu s svojo družino. Delam kot delovna terapevtka, ergoterapevtka, v timu AGRM timu za bolnišnico elizabetink v Celovcu. To pomeni, da sem mobilna terapevtka, ki se vozi k ljudem na njihove domove. Po več tednov približno trikrat na teden dobivajo rehabilitacijsko terapijo. Vse to plača zavarovalnica. Kot delovna terapevtka skrbim za njihovo samostojnost v vsakodnevnem življenju.

V službi vsak dan pridem v stik s starejšimi ljudmi na njihovih domovih in opažam, da so nam zelo hvaležni, da prihajamo, predvsem v tem posebnem letu. Seveda zaradi mask ni prijetno, posebej za osebe z dihalnimi težavami in s tistimi, ki slabo slišijo. Po navadi lahko preberejo izrečene besede prek ust. To v tem primeru odpade. To je za te osebe zelo moteče.

Kaj mi pomeni advent? Še vedno imam rada Miklavža in ta njegov čar tudi skušam posredovati otrokoma. Tudi letos nas je počastil s svojim obiskom. Pač pod posebnimi pogoji.

S tem, da delam, je naš ritem med tednom isti kot vedno. Kar se je pri nas spremenilo, je to, da smo bili zadnje tedne vsaj enkrat na gori in to zelo uživamo.

Zadnja leta sem popoldan pred božičnim večerom z otroki obiskala otroško mašo. To je bila lepa navada in to bomo letos tudi pogrešali.

Šele ko teh stvari ni, se šele zavedaš, da jih potrebuješ.

Lucia Hafner-Kušej