Leta 1997 je papež Janez Pavel II. razglasil »dan posvečenega življenja« na dan Gospodovega razglašenja – svečnica. Na Koroškem trenutno živi 107 redovnic in 26 redovnikov v skupno 18 redovnih skupnostih, je potrdil p. Siegfried Stattmann, predsednik vodstvene ekipe koroških skupnosti. Sestra Urša Šebat je šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja v Št. Petru v Rožu. Rada je odgovorila na vprašanja.

Kaj vas je najbolj navdihnilo, da ste izbrali posvečeno življenje?

Nekje globoko v srcu sem začutila, da je to Božja volja zame. Podobno, ko si zaljubljen, ko te n(N)ekdo privlači, ko se pojavijo »metuljčki« in te spremlja misel, da bi ... Že v otroštvu je Gospod v moje srce položil seme Božje ljubezni, razvijalo se je korak za korakom v družini, s sodelovanjem v župniji, v različnih skupinah, v šoli v Št. Petru sem se srečala s šolskimi sestrami, s sv. Frančiškom, začela redno brati Sveto pismo, moliti, hoditi k maši vsak dan. Vse to me je hranilo, ob tem sem rasla in zorela. Zares pa sem vedela, da me Gospod vabi v samostan, ko me je fant vprašal, če bi »hodila«. Najtežje od vsega se je bilo odločiti.

Kako doživljate svoj poklic in kaj vam pri tem najbolj pomaga?

Doživljam ga kot dar. Hvaležna sem, srečna, v miru. Nikoli mi ni bilo žal odločitve, nikoli nisem dvomila v Božjo voljo, kljub vsem slabostim, ki jih imam. Nekaj lepega je svoje življenje dati na voljo Bogu.

Kakšen je vaš vsakdan v skupnosti in kakšno poslanstvo opravljate?

V naših skupnostih je vsakdan podoben, razlikuje se po poslanstvu. V vsaki skupnosti se sestre srečujemo pri skupni molitvi večkrat na dan, pri skupnih obredih, praznovanjih, rekreaciji ... Ne manjka pogovorov, pesmi, navihanosti, še posebej, če je skupnost večja. V

Št. Petru je lepa skupnost dvanajstih sester. Kljub »častitljivi« starosti pestra in simpatična, kamor rade prihajamo in se srečujemo. Vsaka od sester ima kakšno vlogo, poslanstvo znotraj skupnosti ali pa med ljudmi.
Zase lahko rečem, da imam rada svoje poslanstvo v šoli pri verouku in kot vzgojiteljica v internatu. Spremljati mlade na njihovih življenjskih poteh je poseben dar, včasih tudi izziv. V posebno veselje mi je urejanje okolice in »brkljanje« okrog internata.

Katere so največje radosti in izzivi v vašem posvečenem življenju?

Življenje nam je podarjeno, že samo po sebi je dar. Posvečeno življenje prav tako. Kadar ga živim predano, zadovoljno, z veseljem ... to odseva. Zame je največji izziv iskati ravnovesje vsakdanjika med molitvijo in poslanstvom. V času šole pogrešam biti več v skupnosti, med prazniki in počitnicami to nadoknadim.

Sveti Duh navdihuje in vedno znova vabi na pot. Trenutno mi ne da miru z mislijo, kako pripraviti prostor molitve in srečanja z Bogom. Želela bi, da bi se vsak čutil dobrodošlega pri nas, bi prišel v našo kapelo, se pridružil molitvi sester ali se naužil Božje bližine v tišini in to kadar koli.

Kaj bi svetovali nekomu, ki razmišlja o posvečenem življenju?

Ne boj se in zaupaj! Če te Gospod kliče, ti bo dal vseh potrebnih milosti, ki jih potrebuješ. Gotovo ima dober načrt zate! Pridi in preveri. Ostani kakšen dan tam, kamor misliš, da te kliče. Najdi si nekoga, s katerim boš to lahko podelil, nekoga, ki te bo z molitvijo podprl in spremljal.